Pred časom je eden bolj dojemljivih slovenskih glasbenih novinarjev v časopisu, katerega imena se žal več ne spominjam, zapisal, da o Rebeki Dremelj pač ni težko napisati slabe kritike. Nekaj podobnega, a v obratnem smislu, bi lahko trdili za Paula Gilberta, za čigar domiselno in razgibano ter po drugi strani tehnično natančno in skorajda že pikolovsko glasbeno misel bi nadvse težko našli slabo besedo.
Od leta 81', ko je nadebudni petnajstletnik preko Mika Varneya in njegove založbe Shrapnel records skušal priti celo do Ozzya, ki je po smrti Rhoadsa iskal novega kitarista, pa do svojega drugega dolgometražnega instrumentalnega albuma, je Paul prehodil dolgo pot. Z Racer X ni dosegel slave, za katero se mu je zdelo, da mu pripada, zato je bil nadvse vesel, ko je z njim navezal stik Billy Sheehan, ki je leta 88' zapustil Davida Lee Rotha. Kot je v sklepnem delu didaktične trilogije z naslovom Terrifying guitar trip zaupal znanja željnim kitarskim navdušencem, se je zamisel o skupini Mr. Big porodila, ko sta s Sheehanom za zabavo preigravala repertoar mračnjaških Accept in se navduševala nad Hoffmannovimi rifi. Po skoraj desetih letih službovanja pri Mr. Big se je Paul odločil za samostojno pot ter po nekaj manj odmevnih projektih, na katerih se je preizkušal tudi kot vokalist, leta 2007 izdal svoj prvi instrumentalni album Geto out of my yard, leto kasneje pa nas je razveselil še z njegovim nadvse uspešnim naslednikom.
Silence followed by a deafening roar je eklektična mešanica najboljših kitarskih prijemov iz osemdesetih, težavnih lestvičnih vzorcev, akordov z bizarnimi notami, klasičnih vplivov ter Paulove brezmejne domiselnosti, s katero se drugi tovrstni albumi ne morejo pohvaliti. Prav ta zanimiva nenavadnost, ki jo je moč zaznati tako v glasbi kot tudi v celostni podobi albuma (glej ovitek) Gilberta loči od Malmsteena, ki bi bržkone vzel konec, če bi moral narediti ploščo, ki bi se zgolj za milimeter razlikovala od vseh prejšnjih, in Satrianija, ki je poslušljiv samo takrat, ko se ponavlja. Po tej plati je Gilbert bliže Vaiu, a ga prav dejstvo, da ni imel priložnosti igrati z veličastnim Zappo, navezuje predvsem na mainstream in glasbo, ki ni blizu zgolj kitarskim fanatikom in poznavalcem, ampak lahko v njej uživajo tudi laiki. Če bi morali poseči po oznakah, bi omenjeno glasbo lahko označili za nekakšen hi-tech hard rock, ki združuje prijazno melodičnost Beatlov na eni ter prefinjeno natančnost klasike na drugi strani.
Naslovna skladba zastavi album z zvokom, s katerim se Gilbert skuša približati omenjenemu oglušujočemu rjovenju, pri čemer si pomaga z violinskim lokom, temu pa sledi rif v Cis molu, katerega variacijo zasledimo tudi v solaži. V slednji lahko občudujemo zlitje dveh Gilbertovih specialitet, ki bi ju z angleškima izrazoma poimenovali string skipping arpeggios in three note per string scales. Druga pesem Eudamonia ouverture se začne z impresivnim tapping vzorcem, kakršnega se ne bi sramoval niti Van Halen, nadaljuje z romantičnim leitmotivom, ki ga povzemajo nostalgični akordi, odigrani v staccato tehniki, sklene pa z arpeggi, ki se navdihujejo pri Bachu. Seveda Gilbert ne bi bil Gilbert, če svojih prijemov ne bi pojasnil v spremnem didaktičnem DVDju, ki se zdi kot nekakšno pedagoško dopolnilo albuma, in s katerim virtuoz uspešno nadgradi svoje teorije s prejšnjih podobnih izdaj. Gilbert je, kot smo videli pred kratkim v Ljubljanskem Ortu, tudi in predvsem pedagog (glej reportažo z dne 14. 10. 2008). Po blues-metal ekstravaganci z naslovom The Rhino sledita glamerska Norwegian cowbell ter balada z razkošnimi akordi I cannot tell a lie. Skladba Bronx 1971 je zanimiva predvsem zaradi nenavadnega in kitaristom dokaj neljubega ključa, v katerem je napisana. Vsak pa naj si bodi še tako spreten glasbenik, ki je že skušal improvizirati v znižanem Hju, je lahko kmalu ugotovil, da mu v tem ključu zmanjka streliva mnogo prej, kot pa v pol tona višjem ali nižjem položaju, kjer najdemo H in A pentatoniko. Gilbert v spremnem DVDju kitaristom svetuje, da se ne omejujejo zgolj na znane pentatonične položaje ampak skušajo te, potem, ko jih osvojijo, transponirati v čim več različnih ključev. Najzanimivejša skladba na albumu je gotovo Suite modale, klasično delo, ki ga je za flavto in klavir leta 1956 napisal v Šivci rojen Američan Ernst Bloch. S pomočjo sustainerja, napravice za ohranjanje zvoka, s katero se je proslavil že Vai, se Gilbert dokaj uspešno prelevi v flavtista in na nadvse domiseln način parafrazira Blochovo vzvišeno misel. Kot pri večini kitaristov osemdesetih, so klasični vplivi tudi pri Gilbertu precej izraziti, kar virtuoz večkrat prizna, ter pojasni, da vsakič, ko se loti pisanja materiala za nov album, poišče navdih predvsem med Bachovimi kontrapunkti. Bach, ki ga v repertoarju priredb občasno nadomesti katera od Harrisonovih skladb (npr. It's all too much na plošči Space ship one), je tudi nekakšna rdeča nit vseh Gilbertovih samostojnih albumov. Zadnja štiri dejanja plošče Silence followed by a deafening roar; The Gargoyle, I Still have that other girl (tokrat priredba pesmi Elvisa Costella in Burta Bacharacha), Bultaco Saturno in Paul vs. Godzilla so predvsem variacije na vse zgoraj omenjene teme in tehnike.
Ena Gilbertovih najboljših odločitev v zadnjem času je bila vsekakor to, da je opustil petje. Pa ne zato, ker tega ne bi znal, ampak preprosto zaradi dejstva, ker kitarski virtuoz avtomatično izgubi nekaj svoje kredibilnosti takoj, ko se postavi pred mikrofon. Redka primerka, ki še dandanes uspešno združujeta tovrstni kitarski perfekcionizem in vokal ter ob tem žanjeta vsekakor zaslužene pohvale, sta Steve Lukather in nenadkriljivi in v rocku še vedno edinstveni Eric Johnson. Gilberovi izdelki se zdijo brez vokala torej bolj konsistentni, kar nedvomno koristi njegovemu ugledu in prepoznavnosti. Kot sem zapisal že v omenjeni reportaži, je prava glasba samozadostna in ne potrebuje besedila, kar ne drži samo za klasike, ampak tudi za tiste novodobne genije (med katere sodi tudi Gilbert), katerih zamisli so že same po sebi tako zanimive in vsebinsko zaokrožene, da jim vsako dodatno verbalno pojasnilo le škoduje.
na vrh