Ta album je logično nadaljevanje albuma "Moving Pictures" in logična nadgradnja njegovega zvoka. Rush zvok je v novi podobi ujet v plutje na zveličavnem zvoku (danes primitivnih) Oberheim synthesizerjev. Ta poteza je po površnem poslušanju tega albuma (ob njegovem izidu) mnoge Rush okoreleže, ki so zahtevali novi "Moving Pictures", "A Farewell To Kings" alli "Permanent Waves"album in prisegali na zvok skupine zgrajen skozi sedemdeseta leta, odvrnila od njega. Preprosto niso več slišali kitar na njem in to jim je zadoščalo, da ga razglasijo za grdega račka.
Osemdeseta so pač prinesla novo dobo in tudi Rush niso ob tem želeli ostati ravnodušni. Vsekakor so morali in želeli kapitalizirati vse svoje talente in ponesti podobo zvoka evolucijsko naprej. Osnovno spremembo na "Signals" prinaša Geddy Lee, ki je oblekel pravzaprav vse pesmi v zvok synthesizerja. Tipičnega eighties zvoka synthesizerja.
V produkciji je še vedno jasno razločna debela voluminozna bas linija, ki drži tisto organsko živost, ob tem pa Geddyjev genij znova plasira izredno melodičnost, ki se iskri zlasti v prehodnih delih, kjer vetri potencialno plastičnost kitarskega riffa (Chemistry), ki pluje na ozadju zavese v produkciji naprej porinjenih synthesizerjev.
Ravno ta jasno determiniran zvok synthesizerjev prinaša na "Signals" izredno atmosferično nadgradnjo vseh predhodnih Rush albumov. Ena najlepših skladb ne le tega albuma, pač pa kar celotne Rush diskografije imenovana Subdivisdions, s katero se album tudi prične, je eden najbolj neposrednih dokazov te čvrste atmosfere, ki lahko deluje na bolj dovzetnega (bolj občutljivega) poslušalca prav transcedentalno ali ezoterično. V bogati zvočni zavesi sinthesyzerjev, se kitarske riffe sicer sliši, a so namerno podrejeni in ta primat prevzemajo celo pred kitarskimi solažami, ki jih komaj čutiš. Te so dodane "kot začimba" največkrat v izhodnih delih skladb (The Analog Kid, Chemistry). Geddyjev tanek, čist in melodičen vokal, ki je že davno tega pozabil na frenetično kričanje Rush albumov iz sedemdesetih let, je prvikrat ravno v spremstvu synthesyzerskih pregrinjal optimalno kapitaliziran in kot tak ujeti moment ezoterike učinkovito nadgrajuje.
"Signals" je neverjetno dinamičen album. Na njem so skladbe, ki so med seboj jasno ločene entitete, s povsem novo konfiguriranimi atmosferami, kot tudi samim načinom komponiranja. Izreden preskok atmosfere ponudi takoj za Subdivisons skladba The Analog Kid, kjer se synthesizerji pojavijo šele v refrenu, ki prikliče neposredno atmosfero s Subdivisions in ta motiv hrepenenja po uživanju brezmadežne pristnosti in nezlaganosti, bi bil zlahka vključen tudi v skladbo Subdivisions. Sledi nenadni preklop v organski predrefren z močno oporo na Geddyjevem bas rožljanju. Ta dualnost vzdušij je vseskozi ena najbolj privlačnih znamk tega albuma.
Chemistry, kar se besedila tiče, nosilna skladba albuma "Signals", razširja artistično domet, ko se Rush še bolj krčevito oklenejo novih opcij, ki jih ponujajo klaviature. V njej je prvič mogoče začutiti reggae trik (v prehodu pred refrenom). Ta reggae dotik albuma, ki ga najdemo na albumu močneje poudarjenega npr. na skladbi Digital Man, je prinesel med nastajanjema albuma v studio prvi kamen spotike. Rush so se namreč zaradi vpletanja reggae motivov v studiu med snemanjem albuma sporekli s producentom Terryjem Brownom, ki tovrstnim željam skupine v raziskovanju lastnega zvočnega dometa, nikakor ni bil naklonjen in je zato posledično letel iz studia.
To brezmejno raziskovanje oriše še ena izjemna in na moč unikatna skladba skupine The Weapon, kjer je s pomočjo synthesizerjev k Peartovim ritmom dodan dodatni podritem, ki v končnem seštevku deluje celo primerno za vrtenje v "eighties" diskačih. Izredno prefinjenost in sofisticiranost artizma skupine potrjuje New World Man, ki ga krasi atmosferična alternacija med sofisticirano vodenim in/ali v tipični rockovski pričeski vodenim glavnim motivom. Kratko in jedrnato, manj zahtevno in s potencialom vrtenja na radijskih frekvencah.
Ko smo omenjali moment ezoterike ta, poleg Subdivisions, močneje izstopa na albumu tudi v sedmi skladbi Losing It. Tu so fantje dodali k zvoku violino. Skladba je melanholično žuborenje najglobljega čutenja umetnikov.
Začetek in konec albuma sta njegova najbolj intenzivna trenutka. Countdown je namreč skladba, ki idealno okarakterizira Rush glasbo v vseh pogledih, tudi za največjega laika, ki pred tem za ime Rush sploh še ni slišal. Združuje namreč intelekt tria v idealnih odmerkih. Ti odmerki sobivajo znotraj najbolj zahtevne kompozicije albuma, soustvarjajo nenehno prelivajoča se vzdušja nanizanih atmosfer in vodilnih motivskih nasprotij, ki sobivajo idealno stkano skupaj, kar je najbolj privlačni atribut raziskovanja Rush glasbe. V Countdown ravno zaradi svoje najbolj progresivne drže, Rush vrnejo nekaj pogrešanega kitarskega "sekanja", ki tako oživlja duh preteklih plošč, ki so ga sicer Rush s "Signals" dokončno za vselej pokopali.
Neil Peart je enkrat več potrdil iskrivost svojega uma in nanizal nekaj izredno globokih osebnih izpovedi v besedilih, ki sta jih Geddy in Alex enkrat več fenomenalno oživila v iskanju najbolj prikladnih melodij. Subdivisions npr. pripoveduje, kako nezaželeni v družbi so nekonformisti (verz "Conform, or be cast out!"). Gre namreč za sofisticirano plasiranje gole uporniške drže, ki umetno injicirani virus punk robatosti enkrat več postavlja na popolno laž. The Analog Kid stremi v besedilu k želji po čutenju prvinske narave, njene avtentičnosti in pristnosti, Chemistry podaja različne načine komunikacije človeštva na podlagi oddajanja znamenj (Rush se dotikajo celo polj človeške fiziologije, npr. verz "Electricity? Biology?"), k tej skladbi se najbolj posrečeno prilega tudi naslovnica albuma z dalmatincem, ki ovohava hidrant, poškropljen s pasjimi signalnimi izločki. The Weapon je odgovor na hladno vojno, New World Man na vse večjo ranljivosti človeštva, ki v znanosti zmotno išče kontrolo in varnost, Losing It o minljivosti človeškega življenja, v katerem ostajajo sanje neuresničene…. Skratka. Jezik uporništva plasiran na najbolj imenitno sofisticiran princip. Dejstva, ki so bila aktualne že pred več kot 25. leti in teme h katerim, so se Rush tudi prihodnje še večkrat zatekali.
Ravno ti zvočno barviti kolaži in zvočna nasprotja, ki ga jasno gradijo debel melodični bas, Geddyjev specifičen vokal in bogata zavesa synthesizerjev, so gradniki, ki v skupnem sodelovanju na albumu "Signals" v različnih kombinacijah nenehno navdušujejo. Pravzaprav so ti trije osnovni gradniki, ki delajo ta album na moč poseben, unikaten in posledično album, ki ga poslušalec lahko raziskuje zelo, zelo dolgo. Kot album edinstvenega zvoka in sloga, z mojstrsko dodanim kančkom nepredvidljivosti in spontanosti večno prefinjenega in dognanega genija Rush artizma včasih "namerno" izbranih najbolj čudnih motivskih nasprotij, ki se ravno zato tako neskončno privlačijo in so ena glavnih prepoznavnih znamk Rush glasbe (Losing It).
Album "Signals" je za vselej progresivno in k nenehnem razvoju usmerjeno Rush diskografijo, predstavljal enega izmed najbolj definiranih mejnikov v karieri skupine. Kaj vse je pomenil in še pomeni tudi danes ta album ne le za nadaljnji razvoj skupine same, pač pa tudi kot zgled drugim skupinam, nam v teh nekaj stavkih ne bo mogoče nikdar popolnoma obdelati. Je namreč album, ki je ujel večno aktualnost, večno zimzelenost. Takšnih albumov pa so bile sposobne le največje skupine, ki so jasno sooblikovale in definirale rock n' roll, v obdobju, ko je bilo prostora dovolj, da si se reciklaži idej lahko še v širokem krogu izognil.
"Signals" je zadnji Rush album, za katerega lahko nedvoumno trdimo, da nosi kljub novim zvočnim usmeritvam skupine, še vedno v celoti povsem organski (naraven), živ zvok, ki daje ob poslušanju občutek, kot bi trio nastopal na koncertu med njegovo izvedbo v studiu. Nadaljnje pranje zvoka skozi osemdeseta na prihodnjih Rush albumih, je ta poslednji simbolični moment nostalgije "ko je bil rock še mlad", za vselej odplaknilo.
na vrh