Violinista in klaviaturista Davida Crossa si je večina ljubiteljev progresivnega rocka najbolj zapomnila kot nekdanjega člana legendarnih King Crimson s katerimi je med letoma 1973 in 1974 ustvaril dva klasična studijska albuma. David, ki, podobno kot bolj razvpiti Eddie Jobson, večinoma prisega na električno violino, se je po razhodu s King Crimson v naslednjih desetletjih večinoma preusmeril v solo kariero, če se ne šteje dosežkov s skupino Radius ter različnih stranskih projektov med katere sodi tudi nedavno sodelovanje z njegovim nekdanjim 'šefom', Robertom Frippom, na plošči »Starless Starlight« (2015). David je pred približno desetletjem ustanovil svoj spremljevalni band, 'David Cross Band', s katerim je posnel svoj najnovejši studijski album »Sign of the Crow«.
Na njem je združil moči s pevcem Jinianom Wildeom, kitaristom Paulom Clarkom (Credo), basistom Mickom Paulom in, najbolj znanim članom njegove spremljevalne zasedbe, bobnarjem Craigom Blundellom (Pendragon, Frost*, Lonely Robot). Besedila je prispeval nihče drug kot Crossov dolgoletni sodelavec Richard Palmer-James, ustanovni član legendarnih Supetramp, s katerim se poznata še od časov, ko je bil Palmer-James pisec besedil za King Crimson. Za razliko od njegovega predhodnika, Petra Sinfielda, pa Richard v kratkem obodbju sodelovanja s 'škrlatnimi kralji' nikoli ni postal njihov član.
V nasprotju z večino Davidovega dosedanjega ustvarjalnega opusa, ki je bil večinoma usmerjen v svet jazz fusiona, »Sign of the Crow« predstavlja precejšnje presenečenje in velik slogovni odklon, saj gre na trenutke za pravcati progresivnometalski album, vendar strukturiran na izjemno inteligenten način s številnimi norimi eksperimentalnimi trenutki, ko človek pomisli, da so se King Crimson vrnili nazaj v studio in doživeli še eno novo zvočno mutacijo. Ne gre pozabiti, da je David sodeloval pri eni izmed najboljših King Crimson skladb vseh časov, »Starless«, katera brez njegove violine nikoli ni zvenela več tako kot 'bi se spodobilo', obenem pa mu je zvok iz tedanje faze legendarne skupine še vedno 'ostal v srcu'.
»Sign of the Crow« se poleg prevladujočega temačnega ambienta ponaša tudi z moderno produkcijo, medtem ko se kar nekajkrat lahko sliši, da je gospod Cross očitno seznanjem s tem kar v zadnjem času ustvarjajo Steven Wilson ter Opeth. Kot kaže je eden redkih glasbenikov svoje generacije, ki rad preveri kaj se dogaja na sodobni progrockovski sceni, kar se mu lahko šteje v velik plus. »Starfall« predstavlja mogočno otvoritev albuma s številnimi pobesnelimi violinskimi improvizacijami, neprizanesljivimi bobnarskimi krošeji in srditimi kitarskimi pasažami. Wilde se ponaša z dokaj specifično, nekoliko nadležno barvo glasu, ki pa se, kljub temu ali pa ravno zaradi tega odlično prileže zvočni naravi tega albuma. Naslovna stvaritev je pravcati kataklizmični ritmični vrtiljak, brez vsakršnega predaha ter s številnimi bojevitimi metalskimi pasažami. Obenem ne manjkajo tudi eklektične violinske harmonije, ki stvari nekajkrat pošteno 'zakomplicirajo' in bravurozne kitarske variacije ob katerih se bodo obliznili vsi ljubitelji tehnično visoko podkovanega proga.
Brezkompromisni »Crowd Surfing«, še ena ritmično do konca navita stvaritev, bo verjetno najbolj všeč vsem ljubiteljem (sodobnih) Opeth. »The Pool«, kjer se stvari z ritmičnega in ambientalnega vidika nekoliko umirijo in dobijo 'svetlejše odtenke', vsebuje epske violinske aranžmaje in melanholično melodijo na akustični kitari, ki v kompozicijo vnese rahel folk pridih. Osrednji simfonični aranžma v navezi s Palmer-Jamesovim besedilom precej spomni na kakšno izmed King Crimson stvaritev med letoma 1973 in 1974. Mračno vzdušje se vrne na naslednjem eksperimentalnem blodnjaku, »Raintwist«, ki vsebuje pentatonične lestvice, metalske kitarske pasaže, elektronske efekte in nekoliko orientalsko melodijo na violini, medtem ko je Wildeov vokal nekajkrat speljan skozi vokoder. »Spiderboy«, eden izmed najtrših »Sign of the Crow« trenutkov, ponuja noro križanje simfoničnih, metalskih in jazzovskih elementov z Blundellovimi kataklizmično naravnanimi bobnarskimi prehodi, jeznoritimi violinskimi pasažami in maščevalno usmerjenim Wildeovim petjem.
»Mumbo Jumbo« je naslov kakršnega bi se sprej spomnil kakšen Frank Zappa, če bi bil še živ ali pa morda skupina The Aristocrats, ne pa nekaj kar bi pričakovali od David Cross Band. Kljub šaljivemu naslovu pa se Davidov band vnovič niti malo ne šali. Distopična atmosfera narašča iz sekunde v sekundo, medtem ko se med seboj ves čas izmenjujejo divji ritmični preskoki, pobesnele kitarske in violinske variacije ter dramatične vokalne harmonije. Inštrumental »Water on the Flame«, podobno kot »The Pool«, predstavlja precejšen slogovni odklon glede na večino preostalih, bolj metalsko usmerjenih del na albumu, saj gre za bolj 'tradicionalno' Davidovo solo stvaritev z elementi jazz fusiona in nekoliko bolj sproščujočim ambientom. Zaključno delo, »Rain Rain«, še eden izmed vrhunev albuma z močnim King Crimson pečatom, se ponaša z epsko dimenzijo na račun mogočnega refrena, ki navduši sredi številnih dramatičnih orkestralnih aranžmajev, razjarjenih kitarskih pasaž, drdrajočih bas linij in dih jemajočih bobnarskih prehodov.
Nekoliko predrzno bi bilo »Sign of the Crow« razglasiti za najboljši nesojeni King Crimson album, vendar tovrstna oznaka sploh ni tako pretirana, ko se ga podrobneje analizira in se razkrijeta vsa njegova osupljiva ambientalna globina in zvočna eklektičnost. David Cross Band na čelu s kultnim violinskim virtuozom je presenetil in ustvaril sodobno progrockovsko/progmetalsko mojstrovino s postapokaliptičnim vzdušjem ter fantastično produkcijo, ki bo k poslušanju Davidovega dosedanjega ustvarjalnega opusa poleg ljubiteljev King Crimson gotovo pritegnila tudi kakšnega novega privrženca, ki je še pred kratkim poslušal izključno progresivni metal in bi si rad polagoma razširil glasbena obzorja. Obenem je potrebno gospoda Crossa izpostaviti kot svetel zgled glasbenika, ki je svoje najbolj cenjene dosežke ustvaril že v sedemdesetih, a se še vedno ne sramuje eksperimentiranja z novimi slogi, ki so občasno bližje prog metalu kot pa tradicionalnemu prog rocku in jazz rock fusionu, pri čemer je bil celo nadvse uspešen in mimogrede ustvaril enega izmed najbolj imenitnih prog albumov v letu 2016.
na vrh