Belew, Adrian: Side Three

Solo stvaritve najbolj odklopljenega člana King Crimson so dobila svoj epilog s "Side Three", tretjim in zaključnim delom trilogije, ki jo je začel lani. Po "Side One", ki je izšel januarja 2005 in "Side Two", ki je bil izdan julija 2005, "Side Three" tako zaokrožuje njegovo ambiciozno trilogijo "Side" albumov. Adrian je v svoji solo karieri do zdaj šel skozi mnogo različnih glasbenih faz: od crimsoidno disonantnih kompozicij do bolj kompaktnejših stvaritev, ki so dišale tudi po popu pa od elektronske do "cirkuške" glasbe (tam nekje v stilu izreka "ali humor spada v glasbo" njegovega velikega glasbenega učitelja Franka Zappe). Po vsem tem je nekaj gotovo; Adrian je glasbenik z izjemno širokim glasbenim spektrom, ki ga kar razganja od inovativnih glasbenih idej. Če sem čisto odkrit je prav Adrian tisti osrednji motor in gonilna sila sodobnih King Crimson, ki s svojo nepredvidljivostjo, lucidnostjo in bogatim glasbenim zaledjem in idejami skrbi, da se skupina tudi v novem stoletju še vedno razvija v svojem glasbenem izrazu. In to dokazuje tudi s svojimi solo albumi. Tako na "Side" One kot na "Side Two" je Belew skoraj popolnoma opustil vse svoje "pop" vplive (večinoma tiste iz 80-ih), ki so v preteklosti igrali pomembno vlogo na večini njegovih del ter se popolnoma predal svoji eksperimentalni strani. Tudi "Side Three" nadaljuje v podobnem stilu predhodnic. "Side Three" nima veliko besedil (tako kot prejšnja dva albuma), kar vsekakor pomeni plus za tiste poslušalce, ki dajo glasbi prednost pred besedili. Glasba na albumu torej zavzema osrednje mesto. Na tem albumu je krog tako sklenjen ter Adrianovi različni glasbeni stili ter ideje zaokrožene. Tudi tokrat je Belew k sodelovanju povabil nekaj imenitnih gostujočih glasbenikov. Družbo mu tako občasno, na dveh skladbah, znova dela bobnar Danny Carey (Tool) ter Les Claypool (Primus) na bas kitari, ki sta podlaga odlične ritem sekcije. Tu pa sta tokrat tudi dve glasbeni legendi in veliki imeni progresivnega rocka. Prvi je nihče drug kot sam "Crimson King" Robert Fripp na "flavtni" kitari. Drugi pa nekdanji član King Crimson ter Camel Mel Collins na saksofonu in flavti. Adrian na albumu kot pavi multiinštrumentalist odigra večino inštrumentov z izjemo nekaterih delov, kjer dobijo svoj delež tudi gostujoči glasbeniki.

Album se odpre s "Troubles". Nagruvani bas liniji je pridodan odličen dialog, katerega avtor je tako imenovani Prophet Omega in odličen osrednji motiv na kitari. Sijajen uvod v album, kjer Belew že takoj pokaže svoje najboljše glasbene prvine. "Incomptence Indeference" je nabit s tipičnim Adrianovim besedilom, prismuknjenim refrenom in njegovimi zaščitnimi kitarskimi delnicami. Nekaj podobnega kot počne tudi pri King Crimson, med drugim tudi tu slikovito in konstantno menja barvo svojega glasu: od pristnih zappovskih manir, zasanjanega brundanja do Lennonovske ezoterike. Na kitari vsebuje nekaj sila zanimiv Adrianovih akordnih fraz in njegovo govorjeno besedilo (kot zna to pač samo on). Adrian tu ponovno uporabi vokalni efekt katerega je uporabil tudi na skladbi King Crimson "ProzaKc Blues" (The ConstrucKtion of Light, 2000). Na koncu skladbe lahko slišimo tudi telefonsko sporočilo njegove žene Marthe. "Turning Water to Wine" je tista osrednja kompozicija na albumu na kateri pride v ospredje Adrianov dolgoletni prijatelj, soigralec in mentor (zlobneži bi rekli šef) Robert Fripp na kitari. Kljub temu, da sodeluje samo na tej skladbi, je njegov prispevek kot se pač od take legende tudi pričakuje ponovno osupljiv. Njegova kitara, ki ima tokrat zvok flavte ("flavtna kitara") lepo zapolnjuje posamezne verze. Adrian na kitari in vokalu je znova odličen. Skladba ima nekaj glasbenega stila "Side Two" (elektronska tolkala namreč tu pridejo do polnega izraza. "Crunk" je minutka resnične kitarske norosti, kjer Adrian nemudoma preide na odštekano solažo in ustvari intenziven zvočni klimaks. "Drive" se odpre z zvokom avtomobilskega motorja. Nagruvan bas, eterični zvok kitare; vse deluje v skladnosti z Adrianovim odličnim vokalom. "Crimsonovski" občutek disonantnosti se zopet vrne in deluje odlično v kombinaciji z ostalimi elementi, ki prevladujejo na skladbi. "Cinemusic" je nervozna in skrivnostna zadeva z orkestralnim aranžmajem v uvodu, toda kmalu se sprevrže v skladbo z vzdušjem "nočne more" odzvanjajočih zvoncev in različnih zvočnih efektov. Ima podoben glavni motiv kot "Happiness" s "Side Two". Hkrati gre za prvo skladbo na albumu, ki vsebuje ritem duet Dannya Careya in Lesa Claypoola. Oba ustvarita usklajen tempo čez Belewovo nagruvano kitaro. Adrianow delež na tej skladbi je znova odličen. Tu svojo simpatično lucidnost s solažami in sijajnim petjem privede do maksimuma. "Men in Helicopters v4.0" je Belewovo očitno posvetilo The Beatles, tam nekje iz njihovega končnega obdobja. Tu se Adrian izkaže kot izjemen Lennonov impersonator na vokalu. Sicer pa sama skladba nekoliko spominja tudi na "Matchless Man" s "Side One". Ima veličasten orkestralni motiv, skupaj z nekaterimi odličnimi zavoji na Careyevih bobnih in Claypoolovem dvojnem basu. Motiv "spremljevalnega orkestra" privede skladbo na čisto posebno raven, ki ustvari pristen pridih poznih Beatlov. "Beat Box Car" v sebi obudi osrednji motiv "Beat Box Guitar" iz "Side One" (ki je, neverjetno temveč resnično, prinesla Belewu Grammy nominacijo za najboljši instrumental), toda ta instrumental je veliko bolj odštekan. Za to poskrbi zlasti odlični saksofon legendarnega Mela Collinsa (21 Centruy Schizoid Band, ex-King Crimson, ex-Camel). Adrianovo kitara je znova odlična in doprinese skladbi primerno prožnost. "Truth Is" se odpre s sijajno kitaro, ki ustvari akustični klimaks. Po vzdušju me nekoliko spominja na "Inner Garden" s King Crimson albuma "Thrak" (1995), predvsem zato, ker vsebuje samo kitaro in vokal. Po prvem verzu, se sijajna flavta Mela Collinsa odlično uskladi z akustičnimi delnicami na kitari. "The Red Bull Rides a Boomerang Across the Blue Constellation" pa ima podobno vzdušje kot "Nuages" (THat Which Passes, Passes Like Clouds) s "Three of a Perfect Pair" (1984). Ima namreč tisto abstraktno/eterično vzdušje podkrepljeno z duhovitimi zvočnimi efekti (kot da bi biki mukali kar se nadvse poda naslovu skladbe) skupaj z originalno bas linijo. Zaključna "And je v bistvu skupek posameznih instrumentalnih delov iz celotne trilogije. Različne teme s "Side One" in "Side Two" se tako tu znova ponovijo, kot recimo tema na kitari z "Elephants" (Side One) ter osrednja tema s "Happiness" (Side Two). Belew da tem delom tokrat popolnoma nov, drugačen občutek (predvsem zato, ker tu sam odigra vse inštrumente za razliko od Caryeve asistence na "Side One"). In čisto na koncu osrednja tema "Ampersand" ob spremljavi eksotičnih tolkal zaključi ta odlični album ter sklene trilogijo prav tam kjer se je začela. Krog je na najboljši način sklenjen.

Na koncu tako pridem do spoznanja, da gre verjetno za "Adejev" najboljši solo album do zdaj. Ničesar kar sem od njega do zdaj slišal po mojem mnenju ne presega glasbene dovršenosti in zrelosti tega albuma. Ta ima tudi odlično naslovnico, ki je delo Belewovih lastnih rok (tako kot prejšnji dve naslovnici). Kreativnost izjemne veličine, ki še dodatno opozori, da gre za album, ki je delo glasbenega genija in vsestranskega umetnika. "Ade" je s "Side Three" tako na najboljši možni način zaključil trilogijo. Če bi mu uspelo izdati vse tri v enem letu bi bil to prav gotovo podvig brez primere v modernem glasbenem svetu, a to je zgolj obrobna malenkost, ki v ničemer ne zmanjšuje imenitnosti "Side Three".