Siddharta, lahko rečemo kar prvi ambasadorji popularnega rocka ubrani po pristni slovenski recepturi oziroma tolmačenju glasbenega melosa, so v letošnjem letu tako odigrali dva zaporedna koncerta sredi Cankarjevega doma v akustični režiji in obakrat (po pročakovaju) povsem razprodali Gallusovo dvorano. Pisala sta se 17. in 18. junij, bend pa je za ta dogodek povabil k sodelovanju cel Simfonični orkester RTV Slovenija. Po Križankah 2002 in Bežigrajskem stadionu 2003, je to tretje sodelovanje skupine z orkestrom.
Akustini aranžmaji so tako dobili tudi orkestralno preobleko. To so prispevali Milko Lazar, Slavko Avsenik ml., Siddhartin basist Jani Hace, Matija Krečič in Siddhartin klaviaturist Tomaž O. Rous, to pot pa je namesto Davida De Villersa, vihtel dirigentsko palico v roki Simon Krečič.
Siddharta je že bila »izštekana« leta 2007, a brez orkestra. Bolj primernega prizorišča kar se ugodnih karakteristik same akustike prostora tiče, kot je Cankarjev dom, že prav težko najdeš. Seveda se pogovarjamo o rangu slovenskih zvezd, ki jih obiskuje po več 1000 obiskovalcev na koncertni večer. In to ime Siddharta na slovenskem še vedno brez kolebanj 100% zagotavlja. Od nepozabnega in za skupino pravzaprav kar zgodovinskega spektakla na stadionu je preteklo torej krepkih deset let, zato ne čudi, da se je del izbranega koncertnega repertoarja v Cankarjevem domu namenoma »ošvrknil« ob repertoar danes že legendarnega nastopa pred 30.000 obiskovalci leta 2003 za Bežigradom in mu na tak način izkazal tudi neke vrste posvetilo. Ob tem so v repertoarju smiselno zadržane tudi nekatere nosilne skladbe albuma in DVDja »Izštekani« (2007).
Fantje iz Siddharte so postali v zadnji dekadi že davno zreli moški, zrelost pa se seveda odraža tudi po vse večji želji in tendenci glasbenih umetnikov, po preizkušanju še nepreizkušenega. Lahko rečemo da, kot zrel umetnik, podeliš moči eksperimenta neke vrste osebno državljanstvo, ki te v ustvarjalnih korakih tako nenehno spremlja ter navdihuje. In to je dobro. Siddharta je izbrala to pot dve besedi. Akustika in orkester ter ju prvikrat v svoji karieri združila v eno zgodbo! Dovoljeno je barvanje zvočne krajine s striktno rabo naravnih barv! Organske zvočne palete torej. Brez distorzije, ostalih posebnih zvočnih učinkov, programiranja, vzorčenja. Nič od tega. Zgolj naravni zven akustičnega milozvočja!
Zgodba je dobila torej svoj drugi del na točki, kjer se je z albumom »Izštekani« zaključila. Novi koncertni dokument namreč odpre skladba Siddharta. Nekoliko zadržan uvodni razvoj koncerta, a v unikatu polno prevzetna točka, kjer je hipoma vzpostavljen tisti magični most učinkovitega stapljanja karakteristik glasbenega lika skupine in simfoničnih elementov. Uvodni rebus je torej hipoma rešen. Novo koncertno izkustvo s Siddharto je znova nadvse smelo prekodirano v novo sfero! Drugačno od vseh do sedaj znanih in s strani skupine preizkušenih. Emocije se v tako predrugačenem glasbenem okolju rišejo znova edinstveno in prevzemajo v zanosu Tomijeve interpretacije novo, še nepreizkušeno dimenzijo. Zadržuje vso tipskost elementarnih zaščitnih znamk glasbene zgodbe o Siddharti, obenem pa v »slečeni« spremljavi, pridobiva ciljni domet strasti in čustev, ki jih seva Tomijeva podoživeta interpretacija, nov in drugačen karakter. Lahko rečemo da se v tej zvočni milini kopajo in sijejo ta čustva s še večjo intenziteto in prevzetnostjo! Nov preizkus je uspel in koncertni dokument pridobiva na magnificiranju čustev vseskozi! Od svoje prve do zadnje sekunde!
Posebej uspešno so izpadle točke z albuma »Saga« (2009), ki se vrhunsko vklapljajo s točkami železnega repertoarja skupine. Posebej uspela je nadgradnja »Saga« skladb Baroko in za njo Narava. Krešendo v refrenskih napevih obeh skladb je izjemen, saj znova zažari element edinstvene Tomijeve vokalne interpretacije, ki v novem glasbenem okolju gole akustike vokal, doživlja pravi čustveni razcvet! Instrumentalni prehodni deli so smotrno prepakirani v funkcijo orkestralne spremljave. Sama konstrukcija, graduiran razvoj melodije v skladbah albuma »Saga« skoz relacijo kitica-refren, nudi že v svojem izvirniku izreden temelj nadgradnji z orkestralnimi aranžmaji. To ugotovitev potrdi tudi v posebno svečanem elementu razvijajoča se Vojna idej umeščena na sam rep repertoarja, ki tako hvaležno dvigne ta koncertni dokument k razpoloženjskemu vrhuncu. Natanko tam kjer je treba. Ob njegovem zaključku.
Svojevrstno kemično učinkovanje povzema tudi predelana Eboran, kjer se odlično vklaplja otroški pevski zbor, medtem ko so Platina, Napoj, Rave, Naiven ples, Et tu, Pot v X, Samo edini, Klinik nekakšen »must have« pušeljc tega dokumenta, ki v orkestralni nadgradnji več kot učinkovito vzdržuje vrhunski domet bombastike in vodi v novi podobi (preverjeno učinkujoče) celotno predstavo na orjaških krilih cerebralno-ezoteričnega dometa . V tem pušeljcu železnega repertoarja klasik skupine gotovo izstopa presenečenje z Orion Lady! Nič manj posrečeno se odpira tudi drugi plošček, kjer fascinira z učinkom dodatnih tolkal podložena Bonsai iz aktualnega albuma skupine » VI.«, medtem ko sta posebna trenutka tega albuma v nadaljevanju drugega ploščka zagotovo skladba Nov svet (Keaziree), za katero aranžma je prispeval genialni avantgardni slovenski jazzist Milko Lazar (med drugim: Quatebriga, Royal Society, Štefbet Rifi, Milko Lazar Quartet). Izvedba te skladbe je v Cankarjevem domu doživel s strani Siddharte nasploh prvo izvedbo. Livingstonov poslednji poljub, pa je naposled le našla prostor na kakem izmed uradno izdanih Siddhartinih nosilcev zvoka in/ali slike. Drama teater je na tem dokumentu torej podan v povsem novi glasbeni dimenziji, kar je bil tudi temeljni namen skupine, ko se je lotila projekta.
Uigranost in zaznavanje vseh akterjev, kar pomeni učinkovanje kemičnih vezi med skupno in 64. člani simfoničnega orkestra, je brezhibno. Tomi s svojo suverenostjo vzdržuje tudi v premorih z nagovori tisti edinstveni ambient, ki je strogo prepoznaven le ob odrski kreaciji sveta Siddharte, njegov vokal pa je, kot po tradiciji, tudi na tem dokumentu osnovna in središčna os, ki vdihuje polnokrvno otipljivost iskreno podanih strasti in emocij.
Sam filmski posnetek koncerta je obdelan z več kamerami, dinamika zornih kotov je izjemna in osredotočanje na centralne figure posameznih kadrov ne izpušča najbolj pomembnih trenutkov. Vsi pomembni kadri se režiserju nikakor ne izmikajo. To funkcijo je opravil z izredno odliko Klemen Dvornik, prekaljeno in izkušeno ime na naši filmski sceni, ki pa mu podobna sodelovanja s skupinami na koncertih nikakor niso tuja. Ob zveličanem prelivanju učinkov reflektorske osvetljave z magijo simfonično oplemenitenega izrazoslovja prepoznanih del skupine in perfektni tonski obdelavi ciljne zvočne vsebine, je »Siddharta s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija« prelep koncerni sladkorček, ki v zbirki pravega ljubitelja te skupine nikakor ne sme manjkati.
na vrh