Duff McKagan's Loaded: Sick

Duff McKagan's Loaded so pred kratkim ponovno orbitirali z albumom svežih cvetk, ki so v osnovi pravzaprav le bleda nadgradnja že tolikokrat slišanega punkovskega inštrumentarija. Sick je plošča številnih površno nametanih glasbenih vplivov, ki so na tej ali oni točki Duffove življenjske poti gospodiča silila k pogosto prehitri ejakuaciji. Predvidljivo albumu ne manjka neukročenih punk rockerskih nagibov, nagrmadenih v na prvi videz enormni rušilni potencial, ki pa nima omembe vrednega učinka!

Globoko v Duffovi podzavesti tli predvsem občudovanje punka in z njim povezanih arhaičnih tokov, na katerih gospodiča pošteno premetava že vse od zgodnjih Guns N' Roses dni naprej. Kakorkoli obrneš, punk je bil in bo za vedno ostal eden ključnih elementov Duffove okorne izrazne tehnike. Od tod tudi izvira spogledovanje s temperamentom velikih idolov The Stoogies, ki ga je na Sick moč občutiti praktično od prvih brezkompromisnih udarcev istoimenskega uvodnika naprej. Rdeča nit albuma je tako ali drugačno podoživljanje v davni preteklosti sproženih punk revoltov. In če kaj, potem nostalgije na Sick gotovo ne manjka. The Slide je zelo verjetno namerno podedovala psihofizične defekte The Damned klasike New Rose, za No More se recimo zdi, kot da se je le nerodno prelevila iz kake še posebno ostre Fear mešetarije. Duffova četica nam v ozko zastavljenem okviru dobro znanega koncepta navrže tudi nekaj ne ravno prepričljivo izvedenih poizkusov koketiranja z melodično zahtevnejšimi motivi, kjer hitro pogorita IOU in Mothers Day. Poleg dejstva, da Duff še zdaleč ni dorasel vlogi plodovitega glasbenika z jasno zastavljenimi cilji in vizijo, njegov problem poleg vseh ostalih atributov absurdnega najstniškega razgrajanja tiči tudi v vokalu. Ker sam nikoli ni ravno spadal v kategorijo glasbenikov zavidanja vrednih sposobnosti glasovnega manevriranja, za povrh vsega pa gospodičev glas tudi v letu 2009 ostaja oropan konkretnejše vsebnosti karakterja, mu žvrgolenje na klasično težko rokovsko okovanih motivih dela nemalo preglavic, vsaj v smislu prepričljivosti. Poizkusi zrelejšega in malenkost bolj premišljenega ustvarjanja, za katerega si prizadeva duhomorna serija spakedravščin Blind Date Girl, No Shame in Wasted Heart, tako klestijo že tako obubožano paleto omembe vrednih momentov, s katerimi Sick razpolaga.

Če v vašem brhkem telescu ne tli nezaustavljiva želja po konzumiranju kvazi punkerskega trušča, potem boste Sick spregledali brez omembe vrednih psihosomatskih pretresov, tudi če spadate v kategorijo nepoboljšljivih častilcev del familije "pištol in vrtnic". Tako pač je, na radikalno spremembo miselnosti, s katero bi se ustvarjalni jezik 45 letnega McKagana vsaj malce razširil, očitno še ne gre kar tako staviti. V vsakem primeru bi lahko Duff McKagan presežek prostega časa, ki se stricu ponuja pod krinko novačenja svežega in bolj ubogljivega Velvet Revolver vokalista, pokuril na kakšen bolj produktiven način!