Ritem, pompoznost in lepota brez primere. Bliža se pomlad, dragi moji. Pomlad je že tu in ravno pravšnji odmerek ljubezenske lirike, rahle melanholije je ravno pravšnja popotnica v teh dneh, ko se v nas prebuja sonce in gravitiramo k svojim mističnim centrom…Malo je albumov, ki bi jih, pet minut pred nujno evakuacijo iz stanovanja, pograbil brez premisleka ter vzel s sabo. En takih, ki bi jih vzel na samotni otok, je nedvomno tudi Siamese Dream, s katerim so chichaški poeti bolečine, ljubezni in samote, Smashing Pumpkins v celoto povezali stik preteklosti s sedanjostjo ter neizbrisno zapolnili že tako bogata in plodna devetdeseta še z eno klasiko, monumentom svojega časa.
Prvenec Gish jim je razprl paleto možnosti, v katerih so lahko izbirali smer svojega izraza, ki je bil že na samem začetku glasbene poti ustvarjanja zaznamovan z dobrim sprejemom. "Najobetavnejši mladi upi" in podobni laskavi nazivi niso storili drugega kot naložili ogromno breme na pleča mlade zasedbe, ki je bila zaradi tega že na samem začetku svoje poti tik pred razpadom. Ustvarjalna kriza, zaradi katere je idejni vodja, vizionar, tekstopisec in predvsem krhki umetnik Billy Corgan zapadel v globoko depresijo, dekadentna želja po samouničenju, ki se mu je z narkotiki bližal bobnar Jimi Chamberlain ter razpadla zveza med basistko D'Arcy in kitaristom Jamesom Iho so bili precej slaba popotnica na poti v studio, kjer so morali ustvariti mali čudež, umetnino, s katero bi lahko parirali Nirvaninemu Nevermindu ter Superunknownu seattleskih Soundgardnov. Trenja, večni prepiri, nakar je Corgan domala vse inštrumente na plošči posnel sam. Tiransko dejanje ali nuja? Pravijo, da spori in trenja, seveda v mejah normale, prispevajo k nastanku najboljše glasbe. To bi lahko potrdili tudi s primerom Siamese Dreama, ki se kiti z naslovom enega najboljših alternativnih rockerskih albumov vseh časov.
Namesto, da bi sledili trendovskim smernicam, ki so jih zakoličili Nirvana ter sprejeli recepturo punkovske glasbene logike, ki se je izkazala za zmagovalno kombinacijo, so na Siamese Dreamu Smashing Pumpkins ubrali povsem svojo, povsem drugo pot. Epske kitarske solaže, večplastna in pompozna produkcija, ki gradi mogočni zvočni zid… Za zidake je poskrbela skupina oz. Billy, v trdno celoto pa sta jih združila ravno Corgan in producentski genij Butch Vig (drugače tudi bobnar v skupini Garbage). Kompozicije se spogledujejo s progresivnim rockom, dodatno vrednost pa poleg glasbenih štukatur predstavljajo poglobljena besedila, v katera je Billy izlil vso svojo srčnost, v katera je prelil vso svojo kreativno energijo- do zadnjega atoma. Popotovanje po svetu oboževanja, ljubljenja, občasno trpljenja in sladkobe bolečine se začne s skladbo 'Cherub Rock', ki razplamti že s prvimi takti strast in željo po večnem odmerku tega, ob čem se čutimo žive. Opomnejo nas kje je srce, če smo nanj morebiti pozabili. Po bobnarskem uvodu se postopoma vplete kitara, ki z eksplozivnim riffom, ki ziblje, naravno sobiva z moško netipičnim Corganovim vokalom. Emotivnost in čut za estetiko peljeta pesem v nezmanjšanem tempu čez solažo do obskurnega refrena in predajanja prikritim parolam v besedilih. Glas je komponenta, ki dodaja odtenke. Corgan je medij, ki se lahko občasno zazre v vaša srca. V srca vas, ki čutite. Corgan slika s šepetom in jamranjem in krhkimi melodijami, ki pa so z lahkoto kos težkemu, masivnemu kontrastu distorziranih kitar. Pastele se neprisiljeno prelijejo v naslednjo pesem. 'Quiet' nadaljuje tam, kjer je 'Cherub Rock' zastal; podobe se nizajo v divjem ritmu in s tempom rahle norosti, melanholije, ki pa ni apatična. Utrip plošče teče neprekinjeno naprej do prvega hita plošče- pesmi 'Today', hvalnici trenutku in erotiki bivanja tu in zdaj, ki bije neposredno in polno. Glasba zazveni pompozno in veličastno. Produkcijsko se kitare kar nizajo v nove plasti, ki pa zvenijo koherentno, povezano in naravno. 'Hummer' doda bisernici čutnega niza odrekanja in iskrene ljubezni, orientalsko frazo, omehčano s sanjavimi zdrsi po kitarskem vratu, lepota pa je še lepša zaradi toplih jazzovskih bobnov in toplega basa. Meditacija nas pelje prek šest minut in pol, nakar nas Smashingi na sebi lasten način zasujejo z novimi riffi, za katere bi si mislili, da so jih že obrabili, primešali v eliksir večne lepote, zaradi katere so vedno znova tako sladki in privlačni. 'Rocket' je statement ljubezni in rahle zadetosti ali vsaj obstreljenosti z Amorjevimi puščicami. 'Disarm' kot akustični poklon minulim časom, odraščanju in odločitvam, katere ni možno večno objokovati, obenem pa je obet za prihodnost. Nad meglicami se dviga medlo sonce, ki drami iz narkoleptične zasanjanosti. 'Soma' dotakne brez oklevanja. Žalost je čutiti tako materializirano kot hladne rosne kaplje v puščavi večne samote, varnega zatočišča le samemu sebi znanega občutka trpke bolečine, v kateri občasno prav sladkobno uživamo. V tempelj soničnega postavljene podobe, ikone bolečine, solz in obžalovanja so tu postavljene tako, da postanete prevzeti do konca. Zasanjanost prekine 'Geek USA', ki energično razbije melanholijo ter vpelje novo sporočilo. Sporočilo, da je možno preživeti ter brcati do konca. Optimizem? Razočaranja je potrebno zatreti ali vsaj shraniti v šatuljo za čase, ko bomo pozabili kako je bilo čutiti. 'Mayonaise' poslušalca povrne v sladkobni ritem nekoliko bolj umirjene kontemplacije in čutenja. Ni se potrebno don kihotovsko boriti proti mlinom na veter. Stanju sladkobe sledi niz bolečine, stanju lucidne treznosti sanjske podobe, ki s skrivnostmi prepojijo srce do roba. Glava ni vodilo. Glavno vodilo in kontrolna soba pri poslušanju Smashing Pumpkinsov je srce. Sledi vabilo čutiti in vzeti si. Polnega človeka okusiti ter prazniti čaše življenja skupaj. 'Spaceboy' nauči kaj ostane, ko ljubezen ni vzajemna in daje le eden, drugi pa izpraznjen pade, a se ji vseeno predaja do konca. Brez rezerv in pomislekov. 'Silverfuck' Eksplozija energije in klenosti. Med Erosom in Tanatosom smo znova dobili začasnega zmagovalca, ki izbira življenje pred smrtjo. Upor in divja strast. Resigniranost ter potapljanje v stara občutja sladke bolečine pa pride na vsake toliko. Demoni se prikradejo. Še vedno rušilni, navkljub temu, da so si nadeli kristalne maske z nasmehom. In že sledi veliki finale. Meni najlepša podoba iz sna- 'Luna' kot sporočilo večne ljubezni. Kot dotik jutranjih žarkov. Kot topel obet za jutro po hladnem večeru. Sanjavo, zamaknjeno in hipnotično.
Siamese Dream je definitivno zelo povezana in kompaktna plošča, ki pelje od začetka do konca. Vrstni red pesmi je učinkovit. Produkcija ravno pravšnja, da dopolni spekter med visokimi in nizkimi toni. Zvok je sočen in gost. Kot kri iz srčnega prekata. Vsekakor gre za Smashing Pumpkins v najčistejši, najboljši obliki. Destilat ljubezni in bolečine je neločljiv. Oba sta kot zraščena dvojčka. Najboljši opis Siamese Dreama je v sami alegoriji ljubezni kot sanjanja v dvoje. Sam zase je človek nepopoln. Sam zase umre in odmre kot čuteče bitje. Liste si lahko zapolnjujemo le v dvoje, ko nas ti dotaknejo in občasno ranijo s srce, da lahko s srčno krvjo napišemo na skrivne pergamente: "Da, ljubil sem. Ljubim. In še bom ljubil." To je podstat življenja. To je elementarni ogenj, ki hrani srce. Občasno ga opeče, a čas rane celi, mar ne?
Prvenec Gish jim je razprl paleto možnosti, v katerih so lahko izbirali smer svojega izraza, ki je bil že na samem začetku glasbene poti ustvarjanja zaznamovan z dobrim sprejemom. "Najobetavnejši mladi upi" in podobni laskavi nazivi niso storili drugega kot naložili ogromno breme na pleča mlade zasedbe, ki je bila zaradi tega že na samem začetku svoje poti tik pred razpadom. Ustvarjalna kriza, zaradi katere je idejni vodja, vizionar, tekstopisec in predvsem krhki umetnik Billy Corgan zapadel v globoko depresijo, dekadentna želja po samouničenju, ki se mu je z narkotiki bližal bobnar Jimi Chamberlain ter razpadla zveza med basistko D'Arcy in kitaristom Jamesom Iho so bili precej slaba popotnica na poti v studio, kjer so morali ustvariti mali čudež, umetnino, s katero bi lahko parirali Nirvaninemu Nevermindu ter Superunknownu seattleskih Soundgardnov. Trenja, večni prepiri, nakar je Corgan domala vse inštrumente na plošči posnel sam. Tiransko dejanje ali nuja? Pravijo, da spori in trenja, seveda v mejah normale, prispevajo k nastanku najboljše glasbe. To bi lahko potrdili tudi s primerom Siamese Dreama, ki se kiti z naslovom enega najboljših alternativnih rockerskih albumov vseh časov.
Namesto, da bi sledili trendovskim smernicam, ki so jih zakoličili Nirvana ter sprejeli recepturo punkovske glasbene logike, ki se je izkazala za zmagovalno kombinacijo, so na Siamese Dreamu Smashing Pumpkins ubrali povsem svojo, povsem drugo pot. Epske kitarske solaže, večplastna in pompozna produkcija, ki gradi mogočni zvočni zid… Za zidake je poskrbela skupina oz. Billy, v trdno celoto pa sta jih združila ravno Corgan in producentski genij Butch Vig (drugače tudi bobnar v skupini Garbage). Kompozicije se spogledujejo s progresivnim rockom, dodatno vrednost pa poleg glasbenih štukatur predstavljajo poglobljena besedila, v katera je Billy izlil vso svojo srčnost, v katera je prelil vso svojo kreativno energijo- do zadnjega atoma. Popotovanje po svetu oboževanja, ljubljenja, občasno trpljenja in sladkobe bolečine se začne s skladbo 'Cherub Rock', ki razplamti že s prvimi takti strast in željo po večnem odmerku tega, ob čem se čutimo žive. Opomnejo nas kje je srce, če smo nanj morebiti pozabili. Po bobnarskem uvodu se postopoma vplete kitara, ki z eksplozivnim riffom, ki ziblje, naravno sobiva z moško netipičnim Corganovim vokalom. Emotivnost in čut za estetiko peljeta pesem v nezmanjšanem tempu čez solažo do obskurnega refrena in predajanja prikritim parolam v besedilih. Glas je komponenta, ki dodaja odtenke. Corgan je medij, ki se lahko občasno zazre v vaša srca. V srca vas, ki čutite. Corgan slika s šepetom in jamranjem in krhkimi melodijami, ki pa so z lahkoto kos težkemu, masivnemu kontrastu distorziranih kitar. Pastele se neprisiljeno prelijejo v naslednjo pesem. 'Quiet' nadaljuje tam, kjer je 'Cherub Rock' zastal; podobe se nizajo v divjem ritmu in s tempom rahle norosti, melanholije, ki pa ni apatična. Utrip plošče teče neprekinjeno naprej do prvega hita plošče- pesmi 'Today', hvalnici trenutku in erotiki bivanja tu in zdaj, ki bije neposredno in polno. Glasba zazveni pompozno in veličastno. Produkcijsko se kitare kar nizajo v nove plasti, ki pa zvenijo koherentno, povezano in naravno. 'Hummer' doda bisernici čutnega niza odrekanja in iskrene ljubezni, orientalsko frazo, omehčano s sanjavimi zdrsi po kitarskem vratu, lepota pa je še lepša zaradi toplih jazzovskih bobnov in toplega basa. Meditacija nas pelje prek šest minut in pol, nakar nas Smashingi na sebi lasten način zasujejo z novimi riffi, za katere bi si mislili, da so jih že obrabili, primešali v eliksir večne lepote, zaradi katere so vedno znova tako sladki in privlačni. 'Rocket' je statement ljubezni in rahle zadetosti ali vsaj obstreljenosti z Amorjevimi puščicami. 'Disarm' kot akustični poklon minulim časom, odraščanju in odločitvam, katere ni možno večno objokovati, obenem pa je obet za prihodnost. Nad meglicami se dviga medlo sonce, ki drami iz narkoleptične zasanjanosti. 'Soma' dotakne brez oklevanja. Žalost je čutiti tako materializirano kot hladne rosne kaplje v puščavi večne samote, varnega zatočišča le samemu sebi znanega občutka trpke bolečine, v kateri občasno prav sladkobno uživamo. V tempelj soničnega postavljene podobe, ikone bolečine, solz in obžalovanja so tu postavljene tako, da postanete prevzeti do konca. Zasanjanost prekine 'Geek USA', ki energično razbije melanholijo ter vpelje novo sporočilo. Sporočilo, da je možno preživeti ter brcati do konca. Optimizem? Razočaranja je potrebno zatreti ali vsaj shraniti v šatuljo za čase, ko bomo pozabili kako je bilo čutiti. 'Mayonaise' poslušalca povrne v sladkobni ritem nekoliko bolj umirjene kontemplacije in čutenja. Ni se potrebno don kihotovsko boriti proti mlinom na veter. Stanju sladkobe sledi niz bolečine, stanju lucidne treznosti sanjske podobe, ki s skrivnostmi prepojijo srce do roba. Glava ni vodilo. Glavno vodilo in kontrolna soba pri poslušanju Smashing Pumpkinsov je srce. Sledi vabilo čutiti in vzeti si. Polnega človeka okusiti ter prazniti čaše življenja skupaj. 'Spaceboy' nauči kaj ostane, ko ljubezen ni vzajemna in daje le eden, drugi pa izpraznjen pade, a se ji vseeno predaja do konca. Brez rezerv in pomislekov. 'Silverfuck' Eksplozija energije in klenosti. Med Erosom in Tanatosom smo znova dobili začasnega zmagovalca, ki izbira življenje pred smrtjo. Upor in divja strast. Resigniranost ter potapljanje v stara občutja sladke bolečine pa pride na vsake toliko. Demoni se prikradejo. Še vedno rušilni, navkljub temu, da so si nadeli kristalne maske z nasmehom. In že sledi veliki finale. Meni najlepša podoba iz sna- 'Luna' kot sporočilo večne ljubezni. Kot dotik jutranjih žarkov. Kot topel obet za jutro po hladnem večeru. Sanjavo, zamaknjeno in hipnotično.
Siamese Dream je definitivno zelo povezana in kompaktna plošča, ki pelje od začetka do konca. Vrstni red pesmi je učinkovit. Produkcija ravno pravšnja, da dopolni spekter med visokimi in nizkimi toni. Zvok je sočen in gost. Kot kri iz srčnega prekata. Vsekakor gre za Smashing Pumpkins v najčistejši, najboljši obliki. Destilat ljubezni in bolečine je neločljiv. Oba sta kot zraščena dvojčka. Najboljši opis Siamese Dreama je v sami alegoriji ljubezni kot sanjanja v dvoje. Sam zase je človek nepopoln. Sam zase umre in odmre kot čuteče bitje. Liste si lahko zapolnjujemo le v dvoje, ko nas ti dotaknejo in občasno ranijo s srce, da lahko s srčno krvjo napišemo na skrivne pergamente: "Da, ljubil sem. Ljubim. In še bom ljubil." To je podstat življenja. To je elementarni ogenj, ki hrani srce. Občasno ga opeče, a čas rane celi, mar ne?
na vrh