Legendarni ameriški skladatelj Frank Zappa je v eni osebi združeval lastnosti norega glasbenega znanstvenika in nepoboljšljivega družbenega satirika, ki je prek konstantnega eksperimentiranja in poigravanja z najnovejšo razpoložljivo zvočno tehnologijo neutrudno raziskoval in odkrival nove skladateljske trike s pomočjo, katerih je posredno nastavljal zrcalo ameriški družbeni ureditvi. Pri svojem smešenju zablod od 'božje volje izvoljene' države in socioloških vzorcev njenih prebivalcev ni izbiral sredstev, zato si je do začetka osemdesetih nabral vrsto vplivnih sovražnikov, tudi v ameriškem kongresu, kjer so na vsak način hoteli onemogočiti širjenje njegovih glasbenih sporočil.
V kategorijo tistih njegovih plošč, ki so najbolj razburjale samooklicane skrbnike ameriških duš spada tudi "Ship Arriving Too Late to Save a Drowning Witch", ki je bil nekakšno logično nadaljevanje fenomenalnega predhodnika "You Are What You Is" (1981), čeprav za razliko od slednjega ni vseboval nobenega družbenokritičnega koncepta. Album je začinjen s številnimi bistroumnimi satirami na račun določenih ameriških družbenih trendov z začetka osemdesetih. Najbolj abotni izmed njih na žalost z vso neokusno pompoznostjo in kičem vred prevladujejo še danes in so se na žalost, medtem razširili tudi na evropsko stran 'velike luže'.
Stilistično bi se lahko to Frankovo studijsko relikvijo označilo za kompleksno mineštro med progresivnim rockom, art rockom, trdim rockom, avantgardo in jazz fusionom, torej med žanri s katerimi je Frank v karieri najraje eksperimentiral. Določene kompozicije imajo za običajne Frankove avantgardistične razmere zaznaven komercialen naboj, kar pomeni, da je album, zlasti njegov prvi del, razmeroma "lahek zalogaj", tudi za, recimo temu, nekoliko manj zahtevne poslušalce. Franku so bili med snemanjem v veliko oporo izjemni inštrumentalisti na čelu z mladim kitarskim čarovnikom Steveom Vaijem, ki je ravno tedaj začel dobivati vse večjo vlogo tudi pri količini solaž, medtem ko je dolgoletni klaviaturist Tommy Mars (pravo ime Tommy Mariano) utelešal pravcati orkester v malem. Ne gre pozabiti omeniti tudi prispevek izvrstnega bobnarja Chada Wackermana, ki je zelo uspešno nadaljeval zapuščino svojih imenitnih predhodnikov na čelu s Terrryem Bozziom in Vinniejem Colaiuto.
Prva polovica albuma je sestavljena iz treh kompozicij, ki sodijo med radiu najbolj naklonjene stvaritve v Frankovi karieri in so bistveno pripomogle k temu, da je album med ljubitelji mojstrove glasbe postal ena osrednjih studijskih mojstrovin (in za vse kongresnike ena največjih provokacij) leta 1982. Energični, a čudovito zabavni in nevsakdanje melodični "No, Not Now" je kar pravšnja otvoritev albuma s Frankom na glavnem vokalu in gostolečimi falseto dodatnimi vokali, ki skrbijo za izdatno dozo humorja. Razgibane ritmične delnice se s pomočjo odebeljene bas linije nenehno poigravajo s trdo rocerskimi kitarskimi frazami. Samo besedilo je še en primerek pikrega straniščnega humorja, ki se nanaša na malomeščanske razmere na ameriškem srednjem zahodu (Utah in okolica).
Najbolj razvpita kompozicija na albumu je nedvomno kultna "Valley Girl" na kateri je Franku z govorjenimi vložki pomagala njegova starejša hčerka Moon Unit. Frank je dobil idejo za to zimzeleno stvaritev, potem ko je nekega dne slišal hčerko, kako se norčuje iz sošolk s posnemanjem njihovega "kalifornijskega" slenga. Ta specifični sleng je že tedaj označeval razvajene, butaste in plehke adolescentke, ki so utelešale stereotip (ne nujno atraktivnih) anglosaksonk z odkritimi materialističnimi nagnjeni in slabo prikritimi, pogostokrat nenavadnimi seksualnimi potrebami. Franku se je njeno oponašanje zdelo tako zabavno, da jo je povabil v studio, kjer sta s pomočjo njenega govorjenega tipičnih "valley girl" fraz skupaj posnela eno najboljših satir v Frankovi karieri. Skladba je bila izdana tudi kot single ter na vsesplošno presenečenje dosegla odmevno uvrstitev na ameriški glasbeni lestvici.
Prvi in zadnjič v celotni Frankovi karieri se je zgodilo, da se je kakšna njegova skladba znašla med 40 najbolj priljubljenih radijskih hitov, kar je bil v komercialnem smislu največji uspeh njegove kariere. Nekakšna ironija je, da je nepričakovana popularnost te klasike v ZDA še razširila uporabo tega nadležnega slenga med dekleti in posledica so žal (tudi pri nas) vidne še danes, kar pomeni, da je bil končni učinek ravno nasproten od želenega, saj je Frank s sporočilom želel opozoriti predvsem na nezdravo in skomercializirano podobo tipičnega ameriškega dekleta. Večina Američanov, ki do tedaj niso imeli pojma o njegovi glasbi so zaradi "Valley Girl" mislili, da je Zappa izključno pisec novelističnih skladb. Franka je to tako poparilo, da skladbe ni nikoli izvajal v živo. Dandanes se sicer izraz "valley girl" pogostokrat napačno zameša z oznako "bimbo" s katero se ponavadi označuje stereotipno butaste, prsate blondinke v roza oblekah in s pudlji na vrvicah.
Dramatično-burleskni "I Come From Nowhere" je pravcati rebus trdo rockerskih kitarskih zgibank na podlagi rožljajočih bas linij in ob spremljavi Frankovega spakljivega, namerno nadležnega vokala. V drugem delu se ponudi priložnost za medsebojno zlitje pravcate galone kitarskih solaž na relaciji Zappa-Vai ob poslušanju katerih se bodo obliznili vsi ljubitelji kitarskih bogov. "Drowning Witch" je ena izmed najbolj kompleksnih kompozicij v Frankovi karieri, kar pomeni, da se posamezni motivi in ritmi nenehno menjavajo. Iz burleskne sekcije, ki že skorajda meji na humoristične karaoke s Frankovim pripovedovanjem zgodbe o utapljajoči čarovnici preide v izrazito fusionistično vode s celo mešanico bizarnih tolkal, nakar sledi cela plejada muhastih kitarskih solaž, katere prevladujejo vse do izteka kompozicije.
Na koncu albuma se nahajata tudi dve krajši, medsebojno prelivajoči se skladbi. Prva izmed njih je inštrumental "Envelopes", kjer se Frank loti uporabe srhljivih kitarskih efektov. Ob pomoči rezgetavih zvokov, skozi vokoder speljanega smeha in raztresenih tolkal ustvari vzdušje pravcate psihadelične grozljivke. Zaključna burleska "Teen-Age Prostitute" je fenomenalna žlobodra med trdim rockom, kabaretom in črno komedijo, kjer še posebno navduši operetno zabeljeni pevski prispevek Lise Popeil, medtem ko jo spremljajo nagruvane bas linije, falseto vokalne linije in udarne kitarske fraze, katerih se ne bi sramoval noben pošten trdo rockerski band osemdesetih.
"Ship Arriving Too Late to Save a Drowning Witch" je še ena Zappa klasika ali bolje rečeno še ena v seriji umetnikovih mojstrovin in je kot taka že zdavnaj postala obvezen kos pohištva vseh glasbenih gurmanov. Ravnovesje med prvo polovico albuma na čelu s hitom "Valley Girl" in nekoliko bolj eksperimentalističnim drugim delom je ravno pravšnje, da ne prevlada nobena skrajnost, tako da bi bilo iskanje pomanjkljivosti albuma enako kot iskati iglo v kopici sena. Frankova tradicionalno perfekcionistična produkcija, ki je bila najmanj deset let pred svojim časom, še dodatno pripomore k temu, da gre za pravcato poslastico za vse ljubitelje pristnega Zappa humorja, kraljevskih kitarskih solaž, brezmenjega zvočnega eksperimentiranja in senzualnih, a praznih "kalifornijskih" deklet.
na vrh