Procol Harum: Shine on Brightly

"Shine on Brightly" je bil drugi studijski dosežek legendarnih progresivno rockovskih pionirjev Procol Harum. Po izidu kultnega istoimenskega prvenca, ki jih je na krilih hita "A Whiter Shade of Pale" izstrelil v stratosfero najbolj vznemirljivih skupin druge polovice šestdesetih, so bili odločeni, da še nadgradijo svoj izjemen talent in pripravijo svojo prvo pravo studijsko mojstrovino. Kultna naveza med pevcem/klaviaturistom Garyem Brookerjem in piscem besedil Keithom Reidom je v tistih časih delovala kot dobro naoljen stroj, ki je ustvaril nekaj najlepših zimzelenih melodij v povesti pionirskega prog rocka in klasičnega rocka. Tej navezi sta svoje pridodala še orglarski maestro Matthew Fisher in kitarski velemojster Robin Trower, ki je znal s svojimi bluesovskimi kitarskimi frazami pošteno popestriti simfonično-psihadelično obarvane aranžmaje posameznih del.

Vedro razpoloženje, katerega uspešno kreira naveza med Brookerjevim melanholičnim vokalom in pompoznim, vendar toplim zvokom Fisherjevih Hammond orgel, je glavna odlika uvodnega zimzelena "Quite Rightly So". Starožitniška atmosfera skozi katero režejo Trowerjeve po bluesovske začinjene kitarske fraze, tako kot v primeru številnih drugih Procol Harum klasik, obudi spomin na neke davno izgubljene romantične čase. Naslovna klasika, katera se vnovič ponaša z  izjemno Brookerjevo čustveno ekspresijo in zabeljeno plastjo 'hammondk', je z leti že skorajda ponarodela. Fisherhevi klasicistični aranžmaji na orglah so vnovič mojstrsko izvedeni, medtem ko Trower zvesto skrbi za iz bluesa izhajajočo melanholiko.

Na hudomušnem "Skip Softly (My Moonbeams)" Brooker demonstrira svoj neizčrpen klavirski talent, medtem ko se vmes, med posameznimi simfoničnimi pasažami, sprehaja Trower s svojimi režečimi kitarskimi frazami. V drugem delu njegova razkačena solaža, podkrepljena z ognjevitimi sloji Hammond orgel, poskrbi za melodramatičen preobrat vzdušja. Trower je vedno dihal za blues in zato ni presenečenje, da se najbolj razživi prav na "Wish Me Well", ki je daleč najbolj bluesovsko obarvana stvaritev na albumu in na kateri si z Brookerjem delita glavni vokal. "Rambling On" je precej bolj karakteristična Procol Harum klasika z izrazitim melodramatičnim ambientom na račun Brookerjevega srceparajočega vokala, nežne klavirske melodije in razburkanih pasaž na kitari ter Hammond orglah.

Melanholični "Magdalene( My Regal Zenophone)" predstavlja trenutek, ko se Reid v besedilu hudomušno posmehne na račun izjemno popularnih hipijevskih-new age gibanj, ki so v drugi polovici šestdesetih množično obsedla tedanjo mladino. To je še ena stvaritev, ki v drugem delu doživi nepričakovan, zanimiv slogovni in ambientalni preobrat v skorajda sakralno vzdušje. Vse to pa je bilo zgolj ogrevanje za največji dosežek celotnega albuma in eno najboljših, morda celo najpomembnejšo stvaritev v njihovi karieri. To je praoče vseh progresivno rockovskih epov – sedemnajstminutna zimzelena mojstrovina "In Held 'Twas I". Z njim so Procol Harum radikalno prelomili vse dotedanje rockovske in pop standarde ter položili temeljni kamen za eno izmed ključnih oblik progresivno rockovskega skladateljskega izrazoslovja, ki je zaznamovala sedemdeseta –  dvajset minut ali več dolge epske suite. Glavna posebnost "In Held 'Twas in I'" je ta, da je naslov pravzaprav akronim, ki vsebuje začetnice iz naslovov  vseh delov te monumentalne suite:

"Shine on Brightly" je v primerjavi s kultnim prvencem pomenil še en korak naprej za legendarno skupino in je hkrati eden ključnih albumov za razumevanje embrionalnih oblik progresivnega rocka. Ta klasika ima še danes neprecenljivo artistično vrednost, saj nas z lahkoto vrne v čudovito glasbeno obdobje, ki je vrelo od artistične kreativnosti in nebrzdanega glasbenega pustolovstva. Aranžmajska slojevitost in abimentalna širina mojstrovine kot je "Shine on Brightly" nas vedno znova vračata v naročje teh pogostokrat spregledanih glasbenih velikanov in pionirjev progresivno rockovske godbe.