V oceanu briljantnih dosežkov nesmrtnega Franka Zappe, genialnega ameriškega skladatelja, kitarista, pevca, satirika, producenta, režiserja in še marsičesa drugega, je le malo izdelkov, ki so v svetovnem merilu dosegli tolikšen odmev in vpliv kot ga je bila deležna neponovljiva mojstrovina "Sheik Yerbouti", njegov prvi album, ki je izšel pri lastni, neodvisni založbi Zappa Records. Hudomušni naslov albuma izhaja iz slikovite besedne igre, katero je Frank nadvse spretno izpeljal iz naveze med besedno parodijo na disko hit skupine KC and the Sunshine Band z naslovom "Shake Your Booty" ter lastno prelevitvijo v vlogo ekscentričnega arabskega šejka, ki rad kadi cigarete z ustnikom. Še rajši pa pod tradicionalnim arabskim pokrivalom z enigmatičnim nasmeškom, ovekovečen na naslovnici albuma, nadebudno strmi v poslušalce na način pri katerem se zdi kot, da bi jih želel pobarati "kaj se je zgodilo z vsem tistim, kar je zabavnega na tem svetu".
"Sheik Yerbouti" je predstavljal pomemben preobrat Frankove kariere po prekinitvi neuspešnega sodelovanja z založbo Warner Bros in vrnitvi k založniški neodvisnosti. Večina skladb na albumu je bila posneta med koncertnimi nastopi v letih 1977 in 1978 ter kasneje prek nasnemavanj in raznih manjših dodatkov doživela pronicljivo studijsko obdelavo. To je z leti postala Frankova priljubljena snemalna praksa s čimer se je spretno izognil morebitnemu studijskemu zavlačevanju s strani rednih in priložnostnih glasbenikov, kateri so le stežka držali korak z njegovimi izjemno zahtevnimi inštrumentalno-tehnološkimi potrebami. Postava s katero je sodeloval na "Sheik Yerbouti" brez dvoma sodi med najimenitnejše ter najbolj uigrane v v njegovi karieri, čeprav se je obdržala zgolj eno leto.
Poleg večletnih sodelavcev na čelu s karizmatičnim pevcem in občasnim saksofonistom Napoleonom Murphyem Brockom, ki je tokrat odpel glavnino spremljevalnih vokalov, basistom Patrickom O'Hearnom in Frankovim bobnarskim miljenčkom Terryem Bozziom naj izpostavim takrat še vzhajajočo glasbeno zvezdo v podobi ritem kitarista in pevca Adriana Belewa (kasneje King Crimson), kateri je maestra odlično dopolnjeval pri vzdrževanju ritma in na spremljevalnih vokalih. Vsestranski Belew, nekdanji član zasedbe Sweethearts, je sodil med Frankova največja odkritja in se je v pretoku let že zdavnaj povzpel do legendarnega statusa. Potem, ko ga je Frank povsem naključno odkril med nekim nastopom v Nashvillu, sta se prek simboličnega stiska rok dogovorila za enoletno sodelovanje. To kratkotrajno, a izjemno plodno sodelovanje je obrodilo enega izmed Frankovih najbolj marljivih učencev, ki še dandanes nerad prikriva skladateljske, inštrumentalne in lirične vplive velikega učitelja. Ade se te svoje nepozabne, a zaradi Frankovih izredno visokih zvočnih zahtev, tehnološko izrazito zahtevne glasbe in rednih ur specifične glasbene teorije, tudi naporne izkušnje, še danes spominja z besedami "šel sem v Frank Zappa šolo rocka". Drugega pomembnega inštrumentalnega novinca je predstavljal odlični klaviaturist Tommy Mars, kateri se je pri Franku uspel zadržati kar pet let, tudi zato, ker je svoje carstvo sintetizatorjev dosledno umeval in držal pod discipliniranim nadzorom.
Osrednji rezultat dejstva, da je bila velika večina skladb na albumu posneta v živo, je izjemno poln zvok in izrazito spontana energija, katero je moč občutiti med vsemi udeleženimi inštrumentalisti iz katerih je Frank uspel iztržiti vse najboljše. V primerjavi z večino preteklih Frankovih eksperimentov, ki so se kar šibili od najrazličnejših, visoko eksperimentalnih, avantgardnih prijemov, je "Sheik Yerbouti" precej dostopen album z izobiljem kompaktnejših skladb, katere temeljijo na melodičnih strukturah z nepogrešljivimi "Zappaističnimi" šaljivimi aranžmaji. Končen rezultat je socialno provokativni, komično obarvan progresivni rock po unikatnem Zappa receptu, znotraj katerega je najti parodije na nekatere popularne glasbene žanre tistega časa kot sta punk in disko. Elementov avantgarde je to pot le za vzorec, čeprav se je na določenih mestih po dolgem času ponovno pozabaval z nekaterimi oblikami t.i. musique concrete s katerimi je tako rad eksperimentiral v šestdesetih. Navkljub poudarjeno melodičnim strukturam večine kompozicij, pa so prav vse izmed njih ritmično visoko kompleksne. Ne manjka tudi dramatičnih improvizacij, dolgometražnih Frankovih kitarskih solaž ter množice popolnoma nepričakovanih in spontanih časovnih prehodov. Prav vse stvaritve temeljijo na najbolj napredni produkcijski tehniki in zvočni tehnologiji tistega časa.
Lirično gledano je "Sheik Yerbouti" ena izmed Frankovih najbolj brezkompromisnih satir ameriške družbe. V besedilih na inteligenten in pronicljiv način obračunava z nekaterimi tipičnimi družbenimi stereotipi in predsodki, pogostokrat z uporabo svojega unikatnega straniščnega humorja, kateri je od nekdaj kravžljal živce ameriških skrajnih desničarjev in samooklicanih varuhov javne morale. Nekatera besedila na čelu z "Bobby Brown Goes Down" ter "Jewish Princess" so bile v času izida nadvse pogumne provokacije, ki so neusmiljeno dregnile v ultrakonservativno žerjavico in razgalile ameriško družbeno hinavščino. Obe Zappa klasiki sta doživeli prepoved na večini ameriških radijskih postaj, kar je bil šele uvod v znamenite "porno vojne" z bevskajočimi valpeti Reagonove administracije, katere so sledile v naslednjih letih in dobile epilog z zagovarjanjem pred ameriškim kongresom.
Album se ima za svojo veliko odmevnost resda v marsičem zahvaliti žgečkljivim besedilom, a njegov osrednji čar je kakopak glasbena vsebina. V tem oziru na njem kar mrgoli odličnih kompozicij. Nekatere celo spadajo med najboljše dosežke Frankove kariere. O vsaki izmed njih bi se dalo napisati roman, a se bom osredotočil le na nekatere njihove poglavitne zvočne lastnosti in komične prvine. Na uvodni baladeskni satiri "I Have Been in You" Frank in tovarišija s pomočjo posmehljivih vokalnih harmonij na simpatičen način parodirajo skladbo "I'm in You", katero večina glasbenih ljubiteljev pozna kot mega hit popularnega pevca in kitarista Petra Framptona ter obenem zadržijo seksualno nabrito strukturo. Na tovrsten način, kjer ne manjka seksualnih aluzij o "vnovičnem vtikanju", se je Frank v svoji karieri že večkrat pozabaval na račun pretirano osladnih ljubezenskih balad, ki pogostokrat nimajo pravega stika z realnostjo.
Progresivno rockovska zgibanka "Flakes" je nadvse simpatična parodija na večnega ameriškega poetičnega heroja Boba Dylana, kjer smo priča izjemno sočnemu dialogu med Frankom in okajenim "Dylanom". V srednji sekciji imamo opravka z enim izmed najbolj komičnih trenutkov albuma, ko Belew uprizori odlično glasovno interpretacijo legendarnega poeta ob katerem ne manjka duhovičenj na orglicah. Parodiranju countrya sledijo hard rockerske kitarske fraze, pompozni okraski na sintetizatorju in "Heepovske" vokalne harmonije. "Broken Hearts Are For Assholes" je ena najbolj sarkastično-provokativnih kompozicij, ki brije klanfe na račun pregovorne ameriške patetike in nerazgledanosti. Tu se Frank in njegova hudomušna tovarišija prvič pozabava tudi s punkom za katerega poskrbi vrsta distorziranih kitarskih pasaž ter uporaba primitivnih ritmičnih načinov. Vmesne sardonične monologe med Frankom in Adejem, znotraj katerih ne manjka omemb ritnih lukenj in joškic, spremljajo komični zvoki ksilofona. V punkovskih vodah se giblje tudi shizoidni "I'm So Cute", kjer v vlogi glavnega pevca nastopa Ade. Do skrajnosti distorzirana kitara je opremljena s klasičnim punkovskim ritmom, medtem ko za komične elemente to pot poskrbijo nesramno visoki spremljevalni vokali, ki potegnejo na oglašanje sibirskih hrčkov. Ta hudomušna kompozicija v marsičem služi kot posmeh v brk stereotipni punkovski agresivnosti, samozaverovanosti ter uporništvu brez razloga.
"Jones Crusher" je pobalinski kolaž med hard rockom, rock'n'rollom in bluesom s skorajda neprepoznavnim Adejevim vokalom. Nekatere Frankove solaže na albumu so se rodile kot improvizacije določenih zgodnejših stvaritev njegove kariere. Tovrsten primer je inštrumental "Rat Tomago", ki je v osnovi skrajšana različica njegove klasike "The Torture Never Stops" z albuma "Zoot Allures" (1976). Vmes se nahajata tudi dva kosa musique concrete, katera sta sestavljena iz studijskega dialoga (večinoma smeha), zvočnih efektov in raznih glasbenih fragmentov. Temu sledi razvpiti pop rocker "Bobby Brown Goes Down", kateri je originalno izšel že na evropski verziji albuma "Chunga's Revenge" (1970) kot "Bobby Brown", medtem ko je bil z ameriške (uradne) različice zaradi provokativnega besedila odstranjen. "Bobby Brown" je verjetno Frankova najbolj znana skladba sploh, vsaj v svetovnem merilu. Razen seveda v ZDA, kjer jo je še dandanes prepovedano predvajati na radijskih postajah zaradi seksualno ščegetajočega besedila v katerem se prepozna večina kapitalističnih povzpetnikov in stremuhov, ki so obogateli na tuj račun. Sarkastična ost se skriva v posmehljivih verzih, ki brijejo norce iz klasičnega modela ameriških sanj. Tega z uporabo številnih straniščnih fraz sesujejo v sočno kašo. Osrednji protagonist besedila Bobby je tipični ameriški "jebač" za katerega je značilna prazna glava, a spretno manipuliranje. V nadaljevanju pa se razkrije, da je v resnici vse prej kot vzor najstniškega idola, saj gre za pravega izprijenca, ki bi za denar pojedel tudi lasten drek.
Frank je med zbijanjem satir redno preizkušal tudi najbolj napredne zvočne tehnologije tistega časa. Primer tovrstnih eksperimentov je "Rubber Shirt", kjer je demonstriral razsežnosti inovativnih snemalnih tehnik, ko je v produkciji na poseben način kombiniral bobne Terrya Bozzia, katere je izrezal iz specifične zvočne postavitve, zraven združil O'Hearnov bas iz popolnoma druge postavitve ter oboje skupaj združil z neko popolnoma tretjo zvočno kuliso iz česar je prišel nadvse posrečen ritmični kolaž. Frank je tovrstno tehniko poimenoval ksenohronija. Naslednji inštrumental "The Sheik Yerbouti Tango" je koncertna verzija klasike "Little House I Used to Live In", katera je v originalni verziji izšla na albumu "Burnt Weeny Sandwich" (1969). Ta kreacija, ki bazira na jazz rock fusionu se ponaša s fenomenalno kitarsko solažo ter divjimi improvizacijski vložki. Na "Baby Snakes", kjer se ponovno poigrajo s komičnimi vokalnimi harmonijami, se Frank odloči poigrati tudi s heavy metalom in to zelo učinkovito, saj skladba vsebuje vrsto mogočnih kitarskih fraz ter harmonij. V nekoliko spremenjeni različici je kasneje izšla na albumu "Baby Snakes" (1983), ki je bil zvočna podlaga za istoimenski film.
"Trying to Grow a Chin" je burleskni hibrid med punkom in metalom, kjer vlogo glavnega pevca ob ponorelih ritmih prevzame za dobro šalo vselej razpoloženi bobnar Terry Bozzio. Na "City of Tiny Lites", katero prek oglašanja publike prežema pristen koncertni duh, se na glavnem vokalu ponovno znajde Ade, kateri ponudi eno izmed svojih najbolj slikovitih pevskih predstav. V nadaljevanju pevsko štafeto prevzame Frank ter ob spremljavi številnih šaljivih zvočni efektov postreže z dih jemajočo trdo rockersko kitarsko solažo. V nadaljevanju sledita še dve Zappa klasiki. Prva izmed njih, "Dancin' Fool", je bila celo nominirana za nagrado Grammy ter postala popularen disko hit, čeprav gre v vseh pogledih za več kot očitno disko parodijo. Pop rockovsko zabeljena "Jewish Princess", ena najbolj umazanih ljubezenskih skladb vseh časov, je brezkompromisna satira na ustaljene židovske stereotipe, kakršni so ponavadi značilni za ZDA ter eden izmed komičnih vrhuncev Frankove kariere. Burleskna uvodna improvizacija na kazooju, ki vsebuje motiv tradicionalne židovske glasbe, je tudi ob najbolj črnem dnevu nepogrešljiv vir krohota. Zaradi sočnega izrazoslovja o judovskih primadonah ga je napadlo samooklicano anit-ksenofobno združenje, katero je zahtevalo opravičilo. Frank je zavrnil opravičilo z besedami, češ da ni on tisti, ki si je izmislil termin židovska princesa, temveč, da te resnično obstajajo, zato se je odločil, da bo nekega dne napisal skladbo o njih. Na "Wild Love" se Frank in tovarišija na izrazito prefinjen način ponovno vrnejo k staremu dobremu jazz rock fusionu, medtem ko v besedilu ponovno razgaljajo tipično ljubezen po ameriško. Zaključna, več kot 12- minutna jazz rock fusion umetnina "Yo-Mama" pa predstavlja vrhunec celotnega albuma. Znotraj izobilja duhovitih improvizacij izstopa Frankova raztegnjena kitarska solaža, kateri se pridružujejo Bozziovi rušilni bobnarski prehodi ter mogočni Marsovi simfonični aranžmaji na sintetizatorju. Popolna inštrumentalna zakuska za finale enega izmed najboljših albumov z zaključka sedemdesetih.
"Sheik Yerbouti" je v vseh pogledih še ena brezčasna mojstrovina Frankovega unikatnega skladateljskega genija, ki skozi prizmo njegovih unikatnih variacij komičnega progresivnega rocka, dosega kultne razsežnosti tudi v svetovnem merilu. To je album, ki je številnim novim generacijam odprtih in nezafrustriranih glav s pomočjo svoje muzikalne dostopnosti in nabritih, a visoko inteligentnih besedil, prvič odprl vpogled v genijevo neskončno glasbeno zakladnico. Na njem se je bolj kot kdajkoli izpostavil komični aspekt Frankovih besedil, predvsem kar se tiče seksualno naphanih družbenih satir. Ni treba poudarjati, da je bilo prav to na čelu s "pop" skladbami kot je "Bobby Brown" tisto, kar je dvignilo prodajo tega albuma ter Franku nepričakovano prineslo svetovno medijsko pozornost, nekaj kar nikoli ni bilo v njegovih načrtih. Pravcata ironija je, da je bila ta zakladnica straniščnega humorja v katerem ne manjka slikovitih omemb raznih odprtin, izboklin in izločkov, v svetovnem merilu eden izmed njegovih najuspešnejših albumov. O tem ali gre za seksualno eksplicitna besedila bi se dalo na veliko razpravljati, saj je vse podano v mejah dobrega okusa ter na izrazito duhovit način. Ameriški lažni moralisti, ki so se v njih prepoznali in počutili razgaljene so seveda kar pihali od besa ter poskušali zaščiti ušesa svojih nedolžnih otročičev, a kaj, ko je prepovedani sadež ponavadi najslajši.
na vrh