Samo osem mesecev po izidu drugega albuma skupine Queen je na svet privekal »Sheer Heart Attack«. Vse je delovalo kot, da se fantom res mudi, saj so bili v vedno hujši finančni stiski. Album postreže z nekaj skladbami, ki so nastale že v času prvih dveh, a jih zaradi časovne stiske v studiu ni bilo možno vključiti prej. Idej torej ni manjkalo. Že na prvi posluh se sliši, da je to drugačen album. »Sheer Heart Attack« je prvi album, z reprezentativno zvočno sliko, ki je za skupino prepoznavna tudi v prihodnje in kakršne smo vajeni od "zimzelenosti" Queen. Morda tudi zato, ker so bila njihova snemanja bolj sproščena, saj so termine snemanja lažje prilagajali zasebnemu življenjuj. Pred nami je bolj marketinško naravnana kreacija. Ima hitro osvojljive skladbe. Te na prvi pogled niso komplicirane in poslušalcu hitro stečejo v ušesa. »Sheer Heart Attack« nosi pravo ime in ne »številke« in je nastajal skorajda brez Briana Maya! Ta se je zdravil za hepatitisom s katerim naj bi se okužil na ameriški turneji. Ne glede na to, da je njegov del snemanja potekal pozno v celotni proceduri, človek ne bi moral reči, da je to kaj vplivalo na kvaliteto. Album je izvrsten. Definitivno eno njihovih boljših del. V kolikor ste malo siti vseh zloglasnih Queen hitov je to prava osvežitev za poslušalca, ki išče nekaj več od njih.
Čeprav je osnova ostala ista: bobni, bas, kitara, klavir, vokali, vokali in še enkrat vokali; se sliši izredno zrel pristop. Komadi imajo neko prisrčno zatohlost. Res unikatno zajeta zvočna slika v studiu, katere ne moremo pripisati nobenemu drugemu kot “Queenom”. Seveda je gotovo imel veliko prstov vmes tudi slavni producent Roy Baker. »Sheer Heart Attack« vsebuje baladne dele, rockerske ritme, progresivne pridihe, klavirske vložke in celo swing ritme.
Prične se tako kot se spodobi za rock band.: Hitro in udarno. Izvrstni kitarsko riffovski uvod prične dopolnjevati falzet glavnega vokalista. Prisrčna ljubezenska zgodbica daje misliti zakaj je komadu naslov Brighton Rock (skladba je imela kar nekaj drugih delovnih imen). Če odmislimo besedilo, naslov komadu paše. Komad je kot dobra arkadna igrica, kjer se ves čas nekaj dogaja. Težko bi izbrali boljši uvod. Sledi pocestniški Killer Queen. Zdi se, da je ta skladba naravnost pisana na kožo Freddyju. S to skladbo so Queen, glede na predhodna albuma, razširjali ustvarjalni domet in ponudili nov slogovni izziv.. Igrivo poskakovanje ritma in besedičenje o kraljičici pričara dobro mero popa in rocka. In ponovno je na svoj račun prišel bobnar skupine, Roger Taylor. Tenement Funster je dober komad in daje protiutež ostalim s svojim drugačnim tempom. Je prvi del trilogije. Drugi in tretji del sta Flick of the Wrist in Lily of the Valley. Že sam Rogerjev vokal je fantastičen. Lep uporniški komad. V komadu poslušalec opazi nemotečo res genjalno rabo, recimo temu, ne pravih tonov. Gre za orodje, ki lahko sicer deluje zelo moteče. Vendar ne v tem primeru. Bravo fantje. Sledi drugi del tako imenovanega medleya. Komad Flick of the Wrist ima zelo vznemirljivo besedilo. Lepo plava, saj je res enostavno poslušati izjemen Freddiejev vokal v povezavi z izjemnimi spremljevalnimi vokali. Težki riffi pripeljejo do baladnega zaključka Lily of the Valley. Skladba hrepenenja nosi v sebi razmišljanje o preteklih idejah banda, ko omenja “seven seas” in “king of the Rhye”. Velja še omeniti, da so progresivni velikani Dream Theater naredilo priredbo trojčka, kot posebno ponudbo paketa »Black Clouds and Silver Linings«. Sledi drugi singel albuma. To je Now I'm Here. Prijeten rock and roll komad, ki nas opominja, da so fantje še vedno bili zmožni proizvesti rockersko skladbo. Brian je v komadu želel dati besede in ton trenutnim življenjskim razmeram, ki so bile koncertno obarvane. Ponovno smo priča večplastnosti bendovega početja, ko se nam naposled do ušes prikrade Lap of the Gods. S svojo bolj progresivno noto nam postreže melanholični del pogače. Deluje kot nekakšen prednik komadov Prophet Song in Bohemian Rhapsody iz prihajajočega albuma. Z glavno besedo začne nadnaravni Rogerjev vokal. Ta se lepo poveže z ostalimi glasovi in vse skupaj zdrsne v melanholičnostjo Freddijevega vokala, ki je obarvan z bizarnim efektom. Komad začne prijetno teči in v ozadju ponovno opazimo “Himalajske” vokale bobnarja. Sledi heavy metal. Stone Cold Crazy naj bi opeval osebnost glavnega pevca (kar nam je danes zelo poznano). Gre za enega najboljših komadov, kar ga je skupina kdajkoli izdala. Vsaj po mnenju avtorja tega prispevka. Hiter riff, nalezljivi kotički, kratki in učinkoviti soloti. Kaj bi si človek sploh še želel. Uspavanka Dear Friends pomiri razgreto poslušanje in lepo pripravi teren za prisrčni Misfire. Zanimivo, da je za ta komad poprijel za kitaro basist John Deacon. Prav na tem delu albuma se postavi vprašanje česa v ustvarjalnem smislu ekipa Queen sploh ne zna? In naslednji korak ponovno vzame sapo. Swing! Seveda, tega še nismo slišali na albumu. Bring Back that Leroy Brown tako lepo nasledi prejšnji komad, da si ne želiš, da bi se album kdaj končal. Komad daje občutek zatohle Londonske krčme na nek petkov večer. Ponovno čas za ljubezenske melodije s komadom She Makes Me. Kar malo dolgočasna skladba v kateri se v ozadju odvijajo zvoki New Yorka. Ni veliko glasbenega dogajanja in deluje bolj, kot osebna ljubezenska izpoved, kot kaj drugega. Nič ne de, tudi to je del albuma »Sheer Heart Attack« in prav je tako. Saj gre za glasbeno izražanje v tistem obdobju njihovega življenja. Prispeli smo na zadno postajo, ki se imenuje Lap of the Gods (Revisited). Lep izpovedni komad, ki ima v sebi tisti dražljivi element, ki pripravi in poveže množico ob poslušanju skladbe, v skupno petje. Po spletu recenzisti komad povezujejo z We Are the Champions. Res je, da diši po tem a moja malenkost ni prepričana. Perfekten zaključek perfektnega albuma. Z melodijami, ki te pripravijo na pozibavanje s svojimi najdražjimi na novega leta dan. In za konec še nepričakovani velik pok. Hvala Queen.
Če še niste uspeli albuma poslušat, to storite nemudoma! Gre definitivno za kreacijo katero je treba večkrat pognat skozi ušesa, ker prinaša album kopico slogovnih nivojev glasbe (v smislu ustvarjalne izpovedi), da jih je res težko takoj doumeti. Všeč bo tako zahtevnim poslušalcem, kot tudi ljudem, ki jih privlači bolj enostavna glasba. Zdi se, kot da prejšnji stavek ne mora veljat. a vseeno velja.
na vrh