Po treh letih se z novim albumom na sceno vračajo Gothic pop/rockerji Lacuna Coil, ki trenutno predstavljajo eno izmed močnejših in bolj priznanih Gothic glasbenih skupin širom po svetu. Izgleda, da je biti vodilen z založbo kot je Century Media sila težko in naporno za glasbeno tlako v surovi glasbeni industriji , saj so Lacuna Coil kljub vsej svoji slavi v dobrih štirih letih iz sebe iztisnili kar štiri Single, ter koncertni DVD, za nameček pa še svoj drugi Best off. Ni kaj zares močno produktivna skupina, ki točno ve kaj je naloga megalomanske založbe in njene trenutne moči, v proizvajanju zares neokusnih glasbenih skupin in njihovih albumov.
Na novem ploščku se nahaja kar spodobno število 12. pesmi, ki skupaj dosežejo klasično povprečje 40. minut. Že z prvo pesmijo opazimo, da Lacuna Coil napredujejo produkcijsko ter zvokovno. V istem trenutku pa lahko kljub odličnemu zvoku opazimo hudo pomanjkanje svežih idej v skupini, kajti od prejšnjega albuma Karmacode, niso napredovali niti za malo. Še vedno se gibljejo okoli treh, mogoče štirih adutov, katerih se oprijemljejo kot pijanec plota. Prvi njihov adut je vsekakor prelepa pevka Cristina Scabbia, ki ima povprečno močan vokal, obenem pa ima nadpovprečno dolge noge, kar skupina takega kova vsekakor močno potrebuje, še posebej ob vseh Foto seansah, ki jih potrebujejo ob izdaji vsakega Singla.
Druga stvar, ki je omembe vredna je silno moteč spremljevalni vokal gospoda Andrea, ki ima iz albuma v album vedno več poudarka. Pevske sposobnosti tega možakarja res niso toliko močne, da bi jih bilo vredno toliko izpostavljati, še posebno kadar poje v duetu z pevko, katero imamo občutek, da jo vedno poizkuša preglasiti.
Tretja točka albuma so vsekakor dobro posneti bobni, ki predstavljajo poleg izgleda pevke že kar drugi plus skupine. Bobni oddajajo močno energijo še posebno ob poizkusih otipavanja in spogledovanja z malo tršimi Industrial deli, ki pa vsekakor ne bodo navdušili fanov pravega Industriala kot so denimo Hanzel Und Gretyl.
Četrta svetla točka pa so klaviature, ki jih igra kar bas kitarist Marco Coti Zelati. Za slednje je treba priznati, da zgolj ustvarjajo ambient in se dobesedno zlijejo z ostalimi inštrumenti. Vsaj enkrat, da klaviature ne izstopajo po glasnosti od vseh ostalih inštrumentov. Bi pa vseeno omenil, da je atmosfera, ki jo ustvarjajo sila meglena in neprepričljiva. Je pa to način, ki se v bistvu lahko poistoveti z celim albumov, saj je le-ta zgolj medel odsev tega, kar so Lacuna Coil včasih bili.
Na kratko povedano imate možnost prisluhniti produkcijsko in zvokovno brezhibnemu albumu, na katerem je zajetih 12, s sladkobno mračnostjo prepletenih Gothic pop pesmi, ob katerih zveni pesem skupine Agropop z naslovom ''Ljubi me, divja zver'' kot ultimativna kreacija in čisti presežek Gothic glasbe. Kar pa seveda nikoli ni bila in nikoli ne bo!
na vrh