Jet, avstralski MTVjevski izvozni produkt nove dobe, party rockerji, ki so v letu 2003 dodobra pretresli planet s svojim prvencem "Get Born", izdajajo po treh letih premora novi studijski album, prvi za EMI Records. Vsekakor so s prihodom na prizorišče leta 2003 prinesli v vode mainstream rocka in popa prepotrebno svežino. Vlekli so iz zapuščine sedemdesetih, združevali melodičnost The Beatles, dodajali Clashevsko razvratnost in tudi navili kitarske prijeme, kar bi koga lahko spomnilo na učne urice pri rojakih AC/DC. Odličen odgovor na vse večjo dolgočasje, ki jo je še pred nekaj leti ponujala samoreciklaža brit popa in zatohlosti vse bolj oholih Oasis.
Vendar pa ne glede na konkretno pavzo do nastanka "Shaka Rock", v kateri bi skupina lahko zbrala svoje misli in jih usmerila v raziskovanje in progresivni razvoj, novi album ne ponuja nič novega. Jet so se pričeli ponavljati, samogenerirati, trudijo se povzemati uspešno preteklost, skušajo tržiti po istih principih. Vse bi bilo dobro, če bi iz sebe stisnili dovolj samih sebe in reciklažo ponudili (enkrat več) na nov, duhovit, svež način. Torej kratka evolucija se je ustavila in samoparodija ne vžiga več.
Reč, ki skuša ujeti seveda kolosalno uspešnost njihovega hita iz leta 2003 Are You Gonna Be My Girl, je najbolj očitno povzeta v skladbi She's A Genious, ki je seveda v juniju 2009 že izšla kot hit single Če odvzameš malo vodilnega vzorca zimzelenemu hitu (že davno pokojne) skupine The Knack My Sherona in mu dodaš v refrenu ščepec The Ramones "O-O-O-O-O-Oh" gravure, seveda vsa stvar lahko prevzetno funkcionira, mar ne? Novi Jet hit She's A Genious je tipično Jet spogledovanje z retro rockom sedemdesetih, a reč funkcionira drugače, Jetovsko dovolj in ne predstavlja degradacije v smislu gole reciklaže. To je torej bolj uspešen trenutek albuma, ki pa je žal eden redkejših takšnih.
Sicer tipična vožnja na sredini med ne prehrupnim (še vedno) organskim retro zvokom kitar, seveda v novi produkciji mnogo bolj kontroliranih in izbrušenega zvoka, podloženim z mnogokrat preprostimi ritmi, ki vabijo na ples od otvoritvene Killed In Action do Times Like This, ali še bolj očitno v Beat The Repeat, ki prikliče, zlasti zaradi vokalnega sloga v tej pesmi tudi kake starine a la B52's.
La Di Da predstavlja nov bolj uspešen trenutek albuma in vokal Nicka Cesterja ne bi mogel skoraj bolje funkcionirati. La Di Da diši izmed skladb najbolj post brit rockovsko in smernice z Kaiser Chiefs ali Franz Ferdinand vam tu ne bodo tuje. Seventeen se na klaviaturah odpre naravnost v slogu (pravkar bom padel v nezavest!) Hold The Line Toto, k sreči se po treh sekundah vključi sladek vokal in skladba dobi konotacijo The Beatles zapuščine. To je drugi single albuma, ki pa je precej manj zanimiv, prožen in duhovit od She's A Genious. Start The Show nepovratno zagrabi za vzvode stare hard rock šole in predstavlja najtrši trenutek albuma z ritmičnim podvozjem okrepljenim s kravjim zvoncem. Seveda je tu zadirčni Cester, ki prekrije ta spogledovanja s svojim punkerskim petjem. Res se čuti ščepec AC/DCjev na tej točki. Neverjetno. In znova žal premalo zanimivo. Morda je krivo, da album ne zadiha v večji dinamiki in razgibanosti, v veliki meri tudi enodimenzionalno petje, raje rečem vpitje, kričanje in zadirčnost vokalista Nicka Cesterja, ki se ni pripravljen bolj poglobiti v posamezne figure vodilnih motivov skladb ter vdihniti tem trenutkom več subtilnosti.
Precej neotipljivosti in praznine pušča album, ko se sprehajamo skozi skladbe Walk, Goodbye Hollywood, Let Me Out, Beat The Repeat itn... niti zaključna She Holds The Grudge, ne zapusti posebnega vtisa. Torej novi album je lep, party rock, z občutnim poppy priokusom, ki pa se utaplja v samoparodiji in nezmožnosti Jet, da z njim ponudijo svežino, duhovitost in naredijo razvojni korak naprej. To bi naredilo album privlačen za poslušanje v slehernem trenutku. V reciklaži ni nič slabega. Svet rock n' rolla v celoti pravzaprav funkcionira že celo ero človeštva tako. V koliko duhovitosti in lastne prepoznavnosti pa posamezna skupina uspe zaviti "staro" da izgleda hkrati novo in prepoznavno, pa je dejstvo ki ločuje dobre od povprečnih. Shaka Rock to pot ne uspe pokukati iz sivine povprečja.
na vrh