Immolation: Shadows in the Light

Dve leti je minilo od izdaje zadnje plošče skupine, Harnessing Ruin, in čas je za vrnitev newyorških death metal rušilcev Immolation. In vračajo se zmagoslavno, s tistim kar so vedno delali najboljše – ignorirali in premagovali klišeje death metala. Immolation nas že več kot deset let obstreljujejo z unikatnim, srhljivim zvokom in le njim lastno interpretacijo ekstremnih zvrsti glasbe. Tudi s Shadows in the Light ni nič drugače, saj gre za 40 minut čistega death metal masakra!

Immolation so si na svoji prejšnji plošči Harnessing Ruin (2005) privoščili malce več eksperimentiranja, predvsem imam v mislih šepetane in govorjene dele, a Shadows in the Light prilije bencin na že deset let goreči ogenj, ki je za nekatere nekaj časa tlel... Sedaj se dviga visoko v nebo in žari močneje kot kadarkoli prej. Uničevalne sile Immolation preprosti ni moč ustaviti. Glasba Immolation že desetletje ostaja konsistentno kvalitetna in zanimiva (kar bi težko rekli za 90% death metal bandov), v njihovi diskografiji bi težko našli slab trenutek. Vsaka plošča ima svoj značilen zvok, a hkrati ostaja zvesta svojim koreninam zlobnega zvoka. Za Immolation lahko trdim, da niso bili nikoli brutalni samo zato ker taki pač morajo biti, nikoli se niso podredili smernicam modernega metala in se nikoli igrali z imidžem in publiciteto... vedno so stali za glasbo, strastjo in energijo, ki že leta goni Immolation mašino.

Na Shadows in the Light kvartet prinaša vratolomne kompozicije, epske kitarske "leade" in zlovešče harmonije, ki so jih postavile na zemljevid death metala in ustoličile kot vodje inovacije in atmosferičnosti žanra. Ploščo začenja Hate's Plague, najkrajši komad skupine do sedaj, a zato dolžino nadoknadi z brutalnostjo, še posebej pa blesti "bridge" srednjega tempa, ki predstavi iztirjene Immolation riffe. V višjo prestavo skoči Passion Kill, ki spomni na Metal Blade leta skupine, še posebej zaradi kot gorjače težkega riffa, ki spomni na ploščo Failures For Gods. Ko nas v mlakuži krvi pusti uvodni riff nas že čaka bliskovito hiter "chord-progression" z intervali, ki so blesteli na Close to a World Below. Trojček World Agony, Tarnished in The Weight of Devotion nadaljuje z bombardiranjem, ki nas pahne naravnost na vzhodno fronto druge svetovne vojne – nenehno obstreljevanje, grozeče pikiranje štuk, padec bombe vsakih nekaj sekund... Napad, ki so ga sposobni napisati le Immolation in je tipiziral ustvarjanje skupine vse do plošče Harnessing Ruin. Shadows in the Light prinaša verjetno najboljše solaže kar jih je Vigna kdajkoli napisal, brilijantno to nakazuje solo/ritem igra, pa "pinch" harmonije in nenehne spremembe tempa.

Čeprav je splošni občutek plošče kontrolirani kaos, je daleč od tega, da bi Shadows in the Light primanjkovalo "groova". Ne gre za groove, ki ga ustvarjajo novodobne metal skupine, temveč za groove, ki ga ustvarijo kitare z raznovrstnimi "slide-i", "bendi" in "pinchi", ki glasbi dajejo peklensko atmosfero. Proti koncu plošče nas pričaka fantastična naslovna skladba, mini ep o terorizmu in preziranju organizirane religije, ki jo zaključi skoraj "wagnerski" riff. Immolation slovijo po odličnih zaključnih komadih (Christ's Cage, The Devil I Know ter Close to a World Beyond) tudi tokrat z Whispering Death ni nič drugače. Čeprav je struktura komada v primerjavi s predhodnimi bolj direktna so riffi še kako peklenski in demonski.

Produkcija plošče je izvrsta – kitare imajo ravno prav zlovešč zvok, Shalaty je tehnično izreden bobnar, Dolanov glas pa je tak kot, da že od začetka kariere pije akumulatorsko kislino, brutalno rjovenje pa je vendar hkrati tudi povsem razločno.

Immolation postajajo inštitucija death metala, hkrati ostajajo ena najbolj spregledanih skupin tega žanra, a s tem za mnoge tudi še neodkrit dragulj. Sedem studijskih albumov je že za legendarnimi Yonkerji, a še vedno se sprašujem, če mislijo sploh kdaj doseči vrh. Odplujte z Immolation po ognjenih rekah Pekla!