Tuomas Saukkonen je bil človek mnogih skupin in projektov. Med bolj poznanimi sta bila Before the Dawn in Black Sun Aeon. V začetku leta 2013 se je Tuomas odločil zaključiti z vsemi skupinami in projekti ter ustanovil Wolfheart, za katere je sprva trdil, da je vse skupaj združil. Če se ozremo na prej omenjeni zasedbi, naj bi bili Wolfheart kombinacija melodičnega death metala, doom, black ter gothic metala.
S prvim albumom se je sicer kombinacija prejšnjih skupin Saukkonena do neke mere kazala, a najbolj v ospredju je bil melodični death metal. Z drugim albumom se kaj bistveno ni spremenilo, čeprav je Saukkonen skušal Wolfheart poskušal razširiti s tem, da zasedba ni le projekt enega človeka in k sodelovanju povabil še druge glasbenike.
Shadow World se začne s prijetnim klavirskim uvodnikom, kateremu sledi agresiven preobrat v bolj death metalskem stilu, ki se ponaša tudi z blast beati. Več kot dovolj jasno je, da je Saukkonen želel obdržati agresivno plat Before The Dawn, kar se je najbolje kazalo na zadnjem albumu, Rise of the Phoenix. Podobno se kaže tudi z naslednjo skladbo Zero Gravity, ki tako kot prva skladba uporabi še kakšen black metalski prijem. Na začetku sicer deluje, da bo album precej brezkompromisno agresiven z obilo melodičnosti, a s kakšno bolj umirjeno skladbo v srednjem tempu, kot je Last Of All Winters, kjer ima pomembno vlogo tudi akustična kitara, dobi cel album več diverzitete. Nepredvidljivo ostaja do konca albuma, ko se zaključi s počasno, doomersko obarvano Veri, kar daje vedeti, da Saukkonen ni opustil počasnih in atmosferičnih skladb. Tu se seveda pojavi asociacija z Black Sun Aeon ali celo finskimi doom mogotci Swallow The Sun zaradi same melodičnosti.
V dobrih 46 minutah skuša Saukkonen dokazati, da ima melodični death metal lahko precej epski pomen. Izognil se je kiča, kakršen je znan pri Wintersun. Wolfheart svojo epskost kažejo prijetnimi predeli, kjer ima glavno vlogo klavir ali akustična kitara. Sicer pa je godba prijetno melodična in ne deluje osladno. Kakšni predeli precej spominjajo na Insomnium in tudi Amorphis, kar se tiče skladb, ki niso bazirane v hitrem tempu. V skladu z imenom albuma celota deluje temačna, čeprav nekatere melodije delujejo dokaj vesele.
Saukkonen je naredil dobro potezo, da je k sodelovanju povabil še druge člane. Bobni so bolj dinamični in tudi hitrejši, poskrbljeno pa je tudi za obilico soliranja. Sicer pa kakšnih drugih niti ni zaznati. Vokal Tuomasa deluje močan in ohranjen, je pa tako kot prej precej enoličen.
Wolfheart s Shadow World uprizarjajo melodičen death metal, ki je bil pozabljen ali pa ni niti obstajal. Vsekakor pa Saukkonen po lepem številu skupin in albumih, ki jih je ustvaril v preteklosti, ne deluje iztrošen, tako da daje še veliko upanja za vnaprej.
na vrh