Crowbar: Sever The Wicked Hand

Debelih šest let je trajalo, da so se studijsko vnovič reaktivirali veterani sludge metala in pionirji NOLA (kratica za New Orleans, Louisiana) scene, Crowbar. Njihov vodja in ustanovitelj Kirk Windstein je v vmesnem času deloval v zasedbah Down in Kingdom of Sorrow, prenehal z ekscesnim pitjem alkohola in lani okrog sebe zbral povsem novo ekipo ter posnel dolgo pričakovani novi studijski izdelek sludge pionirjev. Sever the Wicked Hand je prvi Crowbar izdelek, ki ga je Kirk posnel povsem trezen zato je bilo ob tej novici veliko vprašanje ali bo glasba zaradi tega trpela. Alkohol je bil pač velik dejavnik Crowbar glasbe.

Že v prvih trenutkih sonične bombe Isolation (Desperation) je jasno, da niti najmanj. Crowbar na Sever the Wicked Hand zvenijo še bolj brutalno, še težje in še bolj emocionalno kot prej. Prav presenetljivo je, da je fantom uspelo posneti izdelek, ki je lahko povsem primerljiv z najboljšimi trenutki Crowbar diskografije in to kljub temu, da je Windstein na novi plošči uporabil znova povsem novo ekipo. Vodilo novega albuma je zopet za Crowbar tipičen počasi kotaleč se in rohneč zvok, ki ga producirajo globoko in težko uglašene kitare ter trpeč Windsteinov vokal. Jasno se sliši, da so Crowbar navdih našli pri očakih Black Sabbath, saj marsikateri riff spomni na Iommijeve mojstrovine, le da Crowbar zvenijo še bolj umazano, kot eni prvih pa so osnovnemu doom zvoku dodali južnjaške prvine. Ob poslušanju te plošče ostane le še to, da na štedilnik vržeš lonec za jambalaya čorbo in si v velik kozarec naliješ tri deci Crown Royal viskija. Crowbar so s počasnimi, blatno zvenečimi riffi kot počasi tekoč, umazan Mississipi, ki kljub počasnemu in lenemu toku v sebi skriva brutalne brzice in smrtonosne krokodilje čeljusti. Le-te odlično zaigrajo preproste, a učinkovite kitarske linije, ki stisnejo z močjo deset tonskega kladiva in počasno plutje po Mississippiju spremenijo v neizprosen boj za preživetje med nevarnimi tokovi, aligatorji in kačami. Ultra težak zvok nadgrajuje trpeč, globoko emocionalen Kirkov vokal, ki z odpeto predstavo odlično povezama očiščevalno naravo globokih, izpovednih besedil, ki jih morda še najbolje povzema prvi verz komada The Cemetery Angels: "You Gave Me Wings Then Took the Sky Away." Rohneč vokal Windstein občasno zamenja s prelepim čistim vokalom, iz kipeče čorbe počasi kotalečih se mogočnih riffov pa se na pravih trenutkih na površje prebijejo izredne melodične kitarske harmonije. Windstein in fantje pa poskrbijo tudi, da počasno plutje po umazanih rekah Juga ne postane dolgočasno in monotono. Sever the Wicked Hand je poln takih vznemirljivih trenutkov - nebrzdana agresija brutalno hitrih The Cemetery Angels in As I Become One, kot pogrebna himna morbidni riffi v Liquid Sky and Cold Black Earth, srhljiv inštrumentalni interludij, ki je podkrepljen z zborovskim petjem A Farewell to Misery, ...

Sever the Wicked Hand je dokaz, da so se Crowbar vrnili vsaj tako močni kot na zadnji studijski plošči, če ne še mnogo bolj. Nova plošča je morda celo najbolj agresivni izdelek kariere sludge velikanov, vsekakor pa je najbolj izpoveden in brutalno iskren. Enkrat neizprosen in morilski kot elise zračnega čolna, ki se prevaža po močvirjih Louisiane, spet drugič miren in počasen kot Mississippi. Sever the Wicked Hand je testament s katerim Windstein dokazuje moč svojega ustvarjanja... tako, da se postavi na ustje Mississippija in se dere NOLA, give me power! In dala mu je moč, ki ji ni para!