Prva polovica osemdesetih je brez dvoma predstavljala najbolj kaotično obdobje v povesti britanske težko rockerske/metalske institucije Black Sabbath. Velikemu preporodu, ki ga je s kultnima ploščama "Heaven and Hell" (1980) ter Mob Rules" (1981) sprožil veliki Ronnie James Dio, je po njegovem odhodu sledil pospešen razpad sistema. Kitarski velemojster Tony Iommi, ki je po odhodu basista Geezerja Butlerja in bobnarja Billa Warda (slednji se je vmes še nekajkrat neuspešno vrnil) ostal edini originalni član legendarne skupine, je poskušal pevsko vrzel nekako zakrpati s pivskim pajdašem Ianom Gillanom (Deep Purple). Ta milo rečeno nenavadna odločitev je Black Sabbath na račun kontroverznega albuma "Born Again" (1983) in še bolj kontroverzne turneje z miniaturno repliko Stonehengea (eden glavnih elementov kasnejše Spinal Tap satire) krepko stala in na koncu skorajda pokopala.
Po simbolični, samo začasni, vnovični združitvi originalne-Ozzy Osbourne era-postave na Live Aidu leta 1985 ter neuspešnim eksperimentom s pevcem Davidom Donattom, nekdanjim moškim modelom, se je Iommi odločil posneti svoj prvi solo album z naslovom "Seventh Star". Na pomoč so mu priskočili basist Dave Spitz (kasneje Great White, Impellitteri, White Lion), bobnar Eric Singer (ex-Lita Ford, kasneje Badlands, Alice Copper, Kiss) ter klaviaturist Geoff Nichols, dolgoletni neuradni član Black Sabbath, ki se je tako končno otresel pridevnika "neuraden". Postavo je dopolnil kultni pevec in basist Glenn Hughes (ex-Trapeze, Deep Purple, Hughes-Thrall), ki je bil po Gillanu drugi nekdanji Deep Purple pevec, ki se je pridružil Sabbathom.
Hughes, ki je bil najet samo za pevske naloge, se je tedaj nahajal v katastrofalnem psihofizičnem stanju, kateremu sta botrovala odvisnost od kokaina in prekomerno uživanje nezdrave hrane, predvsem čokoladic Mars na katere je bil naravnost nor. Rejeni in čemerni bradač z bundesliga frizuro je kaj malo spominjal na nadebudnega nekdanjega člana Trapeze in Deep Purple. Navkljub temu, da je bil fizično napol mrtev, pa je eden najboljših rock pevcev vseh časov svoje poslanstvo opravil z odliko in album prekrvavil z izdatno dozo svojega karakterističnega "white soula". Rehabilitirani Hughes se je Iommiju kasneje sicer že večkrat opravičil za svoj tedanji neresen odnos do "Seventh Star" projekta in koncertne turneje.
Na pritisk založbe, predvsem po "zaslugi" tedanjega Sabbath menedžerja Dona Ardena (očeta Ozzyeve žene Sharon), je Iommijev solo projekt splaval po vodi, saj so mu čez naslov albuma prilepili oznako "Black Sabbath featuring Tony Iommi" da bi se lahko boljše prodajal med širšimi masami. Pri tem jih ni zmotila ne preveč posrečena naslovnica z nekoliko otožnim in sredi puščave osamljenim Iommijem, oblečenim v eno izmed svojih številnih usnjenih jaken. Vse skupaj se je zdelo kot recept za popolno katastrofo in zadnji žebelj v krsti legendarne skupine, a stari maček Iommi se ni dal kar tako pretentati založniškim požeruhom, zato je v nasprotju s pričakovanju ustvaril odličen album, ki predhodnika "Born Again" poje za malo malico in se lahko povsem suvereno meri z najboljšimi Black Sabbath dosežki. "No Strager to Love" ter naslovna skladba, obe Hughes še vedno občasno izvaja med solo nastopi, pa sta se uvrstili med Sabbath klasike.
"Seventh Star" je predstavljal nameren razkol s tradicionalnim "doom and gloom" Black Sabbath zvokom, saj je njegovo celostno podobo še najlažje označiti kot trdi rock s primesmi bluesa in melodičnega rocka. Vendarle se na njem najdejo tudi določene vzporednice s slavno preteklostjo. Tako je ambient večine del na albumu precej mračen, medtem ko se med besedili, kjer sicer večinoma prevladujejo ljubezenske tematike, najde kakšen mističen trenutek, kot to velja za naslovno skladbo, ki celo rahlo zadiši po Dio eri.
Otvoritveni rušilec "In for the Kill" v poslušalca ustreli kot strela z nevihtnega neba s krepkim kitarskim rifom, galopirajočim ritmom in s Hughesom na vrhuncu do skrajnosti napetih glasilk. Seveda znotraj ne manjka tudi obvezna gastronomska Iommijeva solaža. Hughes, morda najbolj vsestranski pevec v povesti Black Sabbath, se je enako dobro znašel tako v težkem rocku kot funku, AOR-u, bluesu, popu, soulu in še bi se našlo.
O tem najbolj zgovorno priča nostalgična ljubezenska balada "No Stranger to Love", daleč najbolj komercialno ustvarjeno in prepoznavno delo na albumu. Ta klasika, ki je izšla tudi kot promo single, je po zaslugi nekoliko smešnega videa v katerem se osamljeni Iommi neuspešno otepa družbe peroksidne lovače v visokih petah (igra jo Denise Crosby, kasneje znana tudi kot Tasha Yar v Star Trek the Next Generation) daleč najbolj znana skladba na albumu. Po uvodnem melotronskem vložku nastopi melodramatična melodija, ki vrhunec doseže s senzualno-hipnotičnim refrenom v najboljši Hughesovi maniri, medtem ko kraljevska kitarska solaža še poglobi presunljivo ambientalno širino tega nepozabnega zimzelena.
"Turn to Stone" je precej bol tradicionalen težki rocker s kančkom bluesa, kar pripomore, da se Hughsov izrazito razkurjeni vokal znotraj počuti še posebno udobno. Kratki inštrumental "Sphinx (The Guardian)" služi predvsem kot uvod v naslovno skladbo. Odlični "Seventh Star" je mogočen ep z enigmatičnim, orientalskim ambientom, togotnim kitarskim rifom in počasnim, melodramatičnim ritmom. "Danger Zone", ki po strukturi nekoliko potegne na Joe Lynn Turner era Rainbow, je prepreden s kataklizmičnim kitarskim rifom in neutolažljivo Hughesovo vokalno sinhronizacijo.
Blues rockovski "Heart Like A Wheel" vsebuje počasen tempo in svojstven, izrazito inovativen kitarski rif, kakršnega je sposoben pričarati samo velemojster Iommijevega kova. Tu nastopi vnovična priložnost za Hughesa, da se postavi v vlogo bluesovskega viteza razparanega srca. "Angry Heart" je soliden križanec med trdim in melodičnim rockom, kjer za izdatno začimbo v refrenu lepo poskrbijo dinamično postavljene orglarske linije, ki so v idealnem sozvočju s krepkimi, a melodičnimi kitarskimi frazami. Presunljiva balada-žalostinka "In Memory", kjer je Hugshov izbruh koščkov zlomljenega srca odpet s prav posebnim patosom, je lep zaključek tega kakovostno nadvse konsistentnega albuma.
Pogostokrat krivično spregledani "Seventh Star", nesojeni solo prvenec osamljenega in s strani požrtne založbe izigranega Iommija, vendarle spada med najsvetlejše bisere mogočne Black Sabbath zapuščine, čemur ne morejo oporekati tudi najbolj goreči Ozzy era tradicionalisti. Turneja z albuma je bila po pričakovanju katastrofa, saj se je Hughes že po nekaj nastopih prelevil v popolnega, normalne artikulacije nezmožnega, napihnjenega zombija, tako da je večino pevskih delnic namesto njega iz ozadja pokrival kar klaviaturist Nichols. Turnejo so s pomočjo Hughesove zamenjave Raya Gillena vendarle uspeli nekako speljati do konca. Tudi Gillen (kasneje Badlands) ni zdržal dolgo, zato je na njegovo mesto vskočil Tony "the Cat" Martin in Black Sabbath uspešno popeljal v njihovo najbolj stabilno obdobje po koncu Ozzyeve ere.
na vrh