»Seventh Sojourn« je bil sedmi studijski album klasične The Moody Blues postave in njihov osmi skupno. Tako kot je bilo to že nekako v tradiciji teh legendarnih simfonično prog rockovskih pionirjev, ki so se na začetku sedemdesetih nahajali na artističnem in komercialnem glasbenem Olimpu, so tudi na tem dosežku eksperimentirali z novimi pridobitvami v tedanji glasbeni tehnologiji. Svojemu tradicionalnemu, priljubljenemu klaviaturskemu inštrumentu melotronu s pomočjo katerega so posnemali zvok orkestra so na »Seventh Sojourn« pridodali klaviaturo z imenom chamberlin, katero je ustvaril glasbeni izumitelj Harry Chamberlin. S tem inštrumentom so pod taktirko klaviaturista/pevca Mikea Pinderja še izboljšali širino in prepričljivost orkestralnih aranžmajev, saj je bil chamberlin od nekdaj še uspešnejši od melotrona pri posnemanju orkestralnega zvoka pa čeprav ni nikoli dosegel popularnosti svojega 'bratranca'. No, chamberlin se je prvič in zadnjič pojavil prav na »Seventh Sojourn«, saj so ga že kmalu nadomestili z modernejšim sintetizatorji.
»Seventh Sojourn« kot kompozicijska, produkcijska in aranžerska celota v marsičem sodi v sam vrh studijskih Moody dosežkov. Tovrstne dovršenosti niso potlej uspeli nikoli več ponoviti, zato je hkrati tudi njihov poslednji klasični album iz njihovega 'zlatega' obdobja 1967-1972. Uvodni, z melodramatičnimi orkestralnimi aranžmaji prepojeni standard »Lost In The Lost World« spada v serijo pacifističnih Moody stvaritev, katerih v njihovi karieri ni bilo malo, saj gre za obračun na račun vseh bratomornih konfliktov. Obenem se dotika starega rekla 'revolucija žre svoje lastne otroke' in problematike rasizma, ki je v našem 'izgubljenem svetu' žal večna stalnica. Pinderjev vokal, ki v sebi istočasno, skladno vsebuje emocionalno umirjenost in dramatiko, uspešno povezuje eterično melodijo, medtem ko se v ozadju pretakajo mogočne simfonične zavese, ki poslušalca v trenutku popeljejo sredi razdejane puščave medčloveških konfliktov.
»New Horizons«, kjer vokalno taktirko prevzame kitarist/pevec Justin Hayward je še en odličen dosežek, pristna Moody klasika z epskim refrenom, dramatičnimi bobnarskimi prehodi Graemeja Edgeja in eterično orkestracijo na melotronu in chamberlinu. Haywardova emocionalna globina je bila od vseh Moody pevcev od nekdaj najširša, zato ni presenečenje, da se bo marsikdo ob vokalni interpretaciji »New Horizons« takoj spomnil na njihovo največjo klasiko »Nights In White Satin«.
»For My Lady« je romantična ljubezenska balada s folk rockovskim dotikom v režiji flavtista/pevca Raya Thomasa, kjer ob prijetni, hipnotični melodiji in Rayevem izvrstnem petju vnovič kraljujejo prelestni orkestralni aranžmaji. Nobeno presenečenje ni, da sodi med najbolj priljubljene Moody klasike z legendarnim flavtistom v vlogi glavnega pevca. Na »Isn't Life Strange«, ki je izšel tudi kot hit single, pred mikrofonom skladno poveljujeta basist/pevec John Lodge ter Justin Hayward. Njune medsebojne vokalne harmonije ob spremljavi košatega orkestralnega valovanja na chamberlinu, vmesnih pastoralnih pasaž na flavti in melanholičnih kitarskih fraz poskrbijo za pravcato epsko vzdušje. V mogočnem refrenu se pri veličastnih vokalnih harmonijah Lodgeju in Haywardu pridružita še Pinder in Thomas in tako skupaj ustvarijo nepozabno ambientalno magijo.
S prešernim ozračjem prepojeni »You And Me« je še ena protestniško-pacifistična skladba, ki se podobno kot priljubljena klasika »Question« nanaša na vietnamski konflikt. Tu osrednjo vokalno pobudo vnovič prevzame Hayward, čeprav mu pri refrenu in zaključku pomaga preostala pevska tovarišija, medtem ko je orkestracija v ozadju vnovič na moč eterična in hipnotična in se odlično dopolnjuje pospešenemu ritmu in duhovitim kitarskim frazam. Super melodični »The Land Of Make-Believe«, ki se v besedilu nanaša na fantaziranje o utopičnem svetu, vsebuje razigrano melodijo na akustični kitari in flavti, na kar v nadaljevanju odda večji prostor električni kitari. Refren te na račun razkošnih orkestralnih aranžmajev in kitarskih variacij precej kompleksne stvaritve je pod Haywardovo melodramatično pevsko taktirko vnovič izjemno grabljiv. Eterična mojstrovina »When You're A Free Man«, še ena sanjarija o idealnem svetu, kjer glavno pevsko vlogo vnovič prevzame klaviaturist Pinder, je brez dvoma ambientalni vrhunec celotnega albuma, kjer kraljujejo epski orkestralni aranžmaji na chamberlinu. Haywardovi melanholični kitarski slidei se prekrasno zlivajo s simfoničnim valovanjem ter Pinderjevo srce parajočo pevsko predstavo.
Zaključni zimzelen »I'm Just a Singer (In a Rock And Roll Band)«, drugi hit single z albuma, je, kar se tiče besedila in poskočnega ritma, najbolj zabavna in odrezava skladba na »Seventh Sojourn«, saj je njeno sporočilo satira na butasto prepričanje določenih privržencev skupine, da Moody glasba vsebuje globoka religiozno sporočila, medtem ko so člani banda nekakšni 'new age' guruji. John Lodge, ki tu vnovič prevzame poveljstvo pred mikrofonom je želel v besedilu demantirati te abotne mesijanske fantazije s tem, da je ovrgel ta hecni mit, češ, da so člani banda pač samo navadni smrtniki, ki nimajo nič boljših filozofskih odgovorov na socialne problematike kot podobno družbeno ozaveščeni in z lastno glavo razmišljujoči ljudje. Lodge je za odlično, satirično besedilo celo prejel nagrado iz rok združenja ASCAP. Dramatični ritem je ves čas prežet z mogočno orkestracijo, kompleksnimi vokalnimi harmonijami ter odrezavi kitarskimi frazami. V osnovi, če se mu odvzame vse kompleksne aranžmaje, gre za energičen rock'n'roller, kakršne je Lodge od nekdaj rad ustvarjal.
»Seventh Sojourn« je mojstrovina od glave do peta in morda celo najbolj dovršen dosežek progresivno rockovskih legend po »Days Of Future Passed« (1967), saj veličastni orkestralni aranžmaji na nobenem drugem The Moody Blues albumu niso zveneli tako dobro, medtem ko je ambientalna magija ves čas naravnost neverjetna. Kreativni proces okrog »Seventh Sojourn«, ki je z lahkoto zavzel tedanje glasbene lestvice popularnosti, je bil tako zahteven in naporen, da se je legendarna skupina po koncu svetovne turneje leta 1974 odločila za večleten odmor (vmes so se člani posvetili posameznim solo karieram) in se na sceno vrnila šele leta 1978 z albumom »Octave«, poslednjim dosežkom klasične Moody postave, na katerem so opustili rabo melotrona in chamberlina s čimer je bilo tudi konec njihovega 'zlatega', romantičnega obdobja.
na vrh