Seventh Key: Seventh Key

Seventh Key! Zamišljen zgolj kot studijski projekt in tiha želja po izdaji studijskega solo albuma Billyja Greera. Da! Nikogar drugega kot Billyja Greera, izvrstnega basista legendarnih Kansas, ki se je ob tej priložnosti spajdašil z izvenserijskim kitaristom Mikeom Slamerjem (Streets, Steelhouse Lane). Njuna pot se je prekrižala prvič že leta 1978, ko je Steve Walsh (Kansas) ustanovil Streets in se mu je v skupino pridružil Greer, pri Streets pa je z Walshem takrat že bil tudi Slamer. Slamer je dobesedno po dolgotrajnem premoru vstal kot feniks z pepela in igra na plošči Seventh Key utrgano, kot bi bil na smrt sestradan in željan pravega "štemanja", ki ga je vsa dolga leta pogrešal. To je pravi kitarski mitraljezec, ki pride zadevi do dna za šalo. Prvi riff, prvi takt prva nota, ko njegova kitara zarohni in skupina užge in udari njihov klasični pristop interpretacije prefinjenega melodiciranja v hard rocku poslušalca naravnost med oči.

Prvovrstna prezentacija. 5 pesmi je nastalih dolgo tega, saj jih je Billy napisal že za Kansas, a niso našle poti, da bi postale del sicer bogate Kansas diskografije. Vedno pa si je možakar želel svoj lastni solo album. In v Seventh Key je našel naposled to priložnost. Na Seventh Key plošči sodeluje tudi zdajšnji Deep Purple kitarist Steve Morse, ki je zaigral nekoč tudi s Kansas in bil del skupine The Dixie Dregs. Pri pisanju pesmi so poleg Greera sodelovali Morse, Steve Walsh in med drugimi tudi David Manion, Ron Miller in Mark Spiro. Skratka sami prekaljeni mački! Med zanimivejšimi skladbami je tudi AOR štikl Every Time It Rains z refrenom tipa Roy Orbison, ali starih dobrih The Beatles. Prehod pred refrenom in sam refren nosita linije glavnega vokala ter harmonij naravnost tako, da vlečejo na oba omenjena primera. Seveda v sodobni projekciji.

Slogovno so Seventh Key moderni ultra melodični "power" hard rock, ki nosi blag pridih poenostavljenih "late eighties" Kansas. A popolnoma druga zgodba, težko primerljiva. Je pa nekaj. Billyjev topel tenor in vokalne harmonije, to je skrito orožje, ki ga pozna vsak Kansas fan! Tudi na Seventh Key je ta perfekcija z nami v vsem uporabljena znova vrhunsko. Pesmi so impresivne, izdelane maksimalno. Produkcija je velika in zvok poln, bogat in dobesedno nenadkriljivo pulzirajoč skozi ploščo. Uravnovešeni inštrumenti, eksploziven Billyjev vokal, poln kreativnega entuzijazma, ki je gonilo vsej energiji, katero dec izbruha za mikrofonom iz svojih jajc. Je zares izjemen vokalist, ki natanko ve kako streči ekspresivnemu komponiranu, ki zadane naravnost s prve v žilo. Prvenec Seventh Key, je klasični hard rock album, ki se je delal v osemdesetih in na prelomu osemdesetih v devetdeseta. Na "Seventh Key" so v druščini pravzaprav stvarniki take glasbe in album se kleno drži siceršnjih preizkušenih taktik in hard rockovskih šablon. A riffi so povampirjeno jekleno živi in nepopustljivo zlezejo pod kožo. Vrhunec plošče je Surrender, četrta pesem po vrsti. Tega, ob popolni komponistični perfekciji, še posebej razganja od silnih emocij, ki ga prevevajo. Album razganja od napetosti, ki narašča in komadi zaživijo v polno, ko dosežejo refrene.

Vokalne harmonije so popolna desetica, Slamer izhaja iz bluesa, a soliranje je prežeto s klasiko in osupljivo je kako virtuoz perfektno združuje pristopa. Z jajci blizu Daveu Menikettiju (Y & T), a s klasicizmom v veliki prednosti pred bluesovskimi figurami, katere dodaja zgolj za začimbo. Atmosfera te zgrabi od prve note in ne spusti iz objema do konca plošče. To je to. Ta skromni "projekt" album, ki nemudoma ponese poslušalca v višave in se po dovršenosti res lahko primerja s klasikami, a la Uriah Heep "Sea Of Light" (1995) ima kot tak odlične preddispozicije in lahko predstavlja pravo odskočno desko za Greera, da naredi njegovo legitimno nadaljevanje. Po tem kar je dal od sebe Greer s "Seventh Key", bo nadaljevanka nedvomno zelo zaželjena.