No to pot je novi album pač popoln obstanek na mestu! Da ne rečem mnogo, mnogo pod nivojem sijajnega "Devil's Ground" (2004). Primal Fear enostavno ne pokažejo ničesar novega. Kleno se držijo svojih prvin, ob tem zvenijo prekleto repetitivno, nenehno vlečejo znane linije, linije s preteklih plošč. Ob vsem tem ni zaznati, niti na eni točki albuma česa pretresljivega, ali koraka skupine naprej.
Na "Seven Seals" so seveda združeni znova sami vrhunski glasbeniki! Pri Primal Fear je definitvno najboljši nemški heavy metal vokal Ralf Scheppers! In vemo kakšen album lahko Primal Fear naredijo, kadar si vzamejo čas in se potrudijo. Ne rečem, album je uničujoče živ. Kot, da Primal Fear odigrajo koncert v studiju, ki ga posnamejo naravnost na zvočni nosilec s skoraj nič lepotnega peglanja. Produkcija je fantastična!
Album silno peša za neizvirnostjo. Očitno je bil prehitro zakrpan skupaj in člani skupine se med njegovim snemanjem niso pač uspeli naenkrat znajti na isti valovni dolžini, da bi pač družno stisnili iz sebe svoj maksimum. Ob tem jo je najslabše odnesel ravno R. Black s svojim duhamorno enoličnim bobnanjem, ki je bilo še na "Devil's Ground" nadvse fascinantno in je pravzaprav doprineslo v veliki meri k sijaju "Devil's Ground". Pogrešam rolinge, konkretne roline na izhodih, vhodih, na prehodih med motivi! Kje so? Klaus vrni se nazaj!
Ob tem vključitev Question Of Honour na album, ki je originalna skladba skupine Sinner in sicer v vsem prava umetelna pesem, originalno izdana na še bolj umetelni Sinner plošči "Nature Of Evil" (1998), pomanjkanje idej in nekreativnost skupine le potrjuje. Na moč ironično dejstvo pri tem je, da je Question Of Honour pravzaprav najboljši komad plošče. Igranje na njem je skoraj identična kopija originala, pravzaprav je vsa razlika med novo in staro verzijo le v "lead" vokalu, ki je sedaj Scheppersov. Čast albumu rešujeta še dve pesmi! Pesem srednje hitrega tempa Diabolus, z izrednim delom obeh kitar in z odličnim razpoloženjskim srednjim inštrumentalnim delom ter atmosferično dramo ob svojem koncu! S temi atributi se lahko pohvali še Carniwar, ki pa ga še posebej zaznamuje fenomenalno petje Ralfa Scheppersa. Ob njegovih supersoničnih "screamih" tako kot vselej, poslušalcu zastane sapa in zaledeni kri v žilah. Biti pravi Fear!
Seveda bodo vsakomur, ki predhodno ni slišal še ničesar od Primal Fear, šle takoj kocine pokonci, ko bo "Seven Seals" vstavil v CD "player", a za poznavalce, pač album ne bo prepričljiv. Fani so lahko z njim zadovoljni. Je pač Primal Fear album. A to pot s kar nekaj rezerve!
na vrh