U.F.O. britanske legende heavy rocka, ki so vplivale na vse kasnejše sfere mladega metala Velike Britanije, se po treh letih vračajo z novim albumom. Skupina tranzicije med starošolskim hard rockom ter zametki n.w.o.b.h.m.-ja! Vsi, ki daste kaj nase in ste doživeli koncert skupine Iron Maiden vsaj enkrat v življenju, dobro veste, da vašemu pretanjenemu ušesu ni ušlo predvajanje najbolj znane UFO skladbe Doctor Doctor, tik preden so na odru eksplodirali Iron Maiden.
Leta tečejo, UFO kljubujejo in z nami je tako »Seven Deadly«. Dvajseti studijski album skupine. Kljub temu, da zasedbo gradijo od originalnih članov danes trije mačkoni vokalist Phil Mogg, Andy Parker (bobni) in Paul Raymond (klaviature, kitara), pa ne kaže, da bi zasedbi zmanjkovalo sape. Vsaj v studiu gotovo ne. Kljub navidezni nenadomestljivosti ikon Michaela Schenkerja in Petea Waya. Petea Waya? Da. Po novem tudi njega.»Seven Deadly« je prvi album brez človeka, ki je na debelo vplival na način igranja bas kitare samega Stevea Harrisa, kot tudi uvedel Spandex v obvezno odrsko nošnjo . V lanskem letu se je Way namreč upokojil zaradi skrhanega zdravja.
Skupina že od leta 2004 dalje kljubuje s stalnim kitaristom Vinnie Moore-om. Moore je vnesel v skupno seveda nekaj prepotrebnih sprememb, ki so posledica njegovega kitarskega sloga, kot tudi aranžiranja. Seveda na način, da so vse zaščitne karakteristike UFO zvoka in melosa zadržane! S prihodom Moorea je tako izdatneje izpostavljen blues element, prav tako pa skupina ne more skriti občasnega spogledovanja s temperamentom južnjaškega melosa. Tudi na novem albumu, kot je to v skladbah Steal Yourself in Year Of The Gun, celo stoner zadetkarstvu, ki zadiši posebej črno na albumu (skladba Mojo Town).
Produckija je vražja. Je živa, je izjemno kontrastirana. Zlasti je izpostavljen jasen kontrast med topovskim snare bobnom, navito riffovsko zaveso in seveda fantastičnim Philom Moggom, katerega kromiran lesk glasilk na zrela leta nikakor ne izgublja v siju svoje intenzitete. Že sama pronicljivo rušilna forma kitarske fraze v otvoritveni Fight Night (vodilna kitarska fraza, kot bi jo prišepnil Mooreu sam Angus Young iz AC/DC, strupeno podložena s topotom kravjega zvonca), napove takoj, da je »Seven Deadly« album, ki obeta mnogo.
Legende se ne dajo zmesti. Prej obratno. Izkušeni so tako zelo, da ne morejo zatajiti, ko komponirajo v svojem rokcerskem principu. »Seven Deadly« je album pravega in pristnega UFO porekla. Nosi izjemno lepo ravnovesje smisla za oblikovanje velikih, poslušljivih melodij, z epskim učinkom (Angel Station, Burn your House Down), k temu pa dodajajo fantje znova v pravih odmerkih začimbe bluesa, klasične retro »rhythm n' blues« retorike, ob že omenjenem občasnem južnjaškem premazu.
Glavni pogonski motor je danes v skupini gotovo Vinne Moore. Mož, ki je igral kitaro na prvencu ameriških speed metalcev Vicious Rumors »Soldiers Of The Night« (1985), kot tudi Alice Coperjevemu »Hey Stoopid« (1991), je s krepkim naskokom najmlajši v UFO ekipi. To je zelo pomembno, saj ohranja toliko vihravosti in želje po dokazovanju, da je pač nosilec glavnine ustvarjalnih idej, ki jih potem kvartet spravi v kompaktno formo staroselske rock zabele. Moore je izjemen kitarist, prav njegove solo točke v katerih izkazuje Moore izjemno raznolikost obvladovanja različnih tehnik kitarske igre, so trenutki albuma, ki pomembno vetrijo njegovo podobo in razgaljajo uniformnost ogrodja skladb.
Poleg Mooreovega kreativnega genija, pa je modrost in prekaljenost preostanka kvarteta tista, ki zadržuje tudi v letu 2012 vse UFO posebnosti. Vokal Phila Mogga se z leti debeli, niža in možakar, ki slovi kot eden najbolj senzitivnih vokalnih interpretov klasičnega rocka (spomnite se le na nepozabni klasični UFO mini ep Love To Love), deluje na novem albumu znova izjemno. Na točkah kjer se oprime UFO melodike ščepec južnjaškega desperado temperamenta, so občutja na albumu podobna tistim, ki jih je nekoč pri Samson albumih v osemdesetih nizal Nicky Moore.
»Seven Deadly« je album, ki je pisan na kožo vsem ljubiteljem izročila potentno rušilne rock magije. Vsem, ki iščete drznost, neposrednost, aroganco, prežeto z erotike izvedbene igre, ki deluje pristno in stvarno, kot lahko to ponudijo v svojih unikatnih atributih le UFO. To je album debele zabele vokalnega sentimenta, dotika klasične melodije, prefinjeno dozirane z vražo izročila blues glasbe. »Seven Deadly« je odpadniški album, posebnega temperamenta. In UFO z njim presenečajo. Da. Presenečajo tudi po več kot 40. letih kljubovanja. S potenco neukročenih žrebcev!
na vrh