Tide: Seven Days

2005 je slovensko sceno obkrožila plima. Praktično čez noč so na plano glasno udarili rockerji Tide. Del banda je pred tem lep čas preživel v tujini, kjer so ustvarjali glasbo ter tudi koncertirali. Album Seven Days je odličen odraz tega. Ob sodelovanju z nizozemskimi producenti so k nam prinesli delček svetovne glasbe. Tiste, ki se je drugače slovenski rock izvajalci (ne vem zakaj) nekako preveč izmikajo. Tide so prava potešitev v slovenski Rock suši.


V predvajalniku se najprej odvrti njihov prvi singel Release My Gun. Power komad, ki ga prepletajo konkretni kitarski riffi združeni z melanholično usmerjenim besedilom, vzbujajoč precej živo predstavo preigravanja s hladnokrvnim orožjem, ki prinese strah a hkrati povzroči še neodkrito strast do nevarnosti.
˝It´s a fucked up world˝ nas poučuje naslednja Evolution. Namesto že tako tipičnih pesmi o revoluciji so se fantje raje usmerili v modrost Darwinove evolucije.
Misunderstood nadaljuje pot albuma v energični smeri. Obarva jo kitara z rahlim pridihom balkanskega melosa, ki je kot češnja na vrhu smetane sicer striktno rock komada. Speven refren, ki gre z lahkoto v uho je še dodatna cvetka k že sicer odličnemu izdelku.
Za približno 10 minut se jakost kitar zmanjša, in prepustimo se nežnejšim kitarskim zvokom, melodičnemu vokalu ter besedilu polnem bolečine ter osamljenosti ki poosebljajo pesem Do You Know The Sound.
Vsak album ponavadi vsebuje eno balado, ki nedvomno postane hit. Jaz sem si na albumu Seven Days izbrala Lost Inside. Speven kitarski intro ki se mu pridruži v tem trenutku neverjetno privlačen vokal, mehke basovske linije ter rahli udarci po bobnih. Iz trenutka notranje izgubljenosti ter zasanjanosti nas med refrenom prebudijo trše in glasnejše kitare. Pesem zaključijo bobni, ki pričarajo motiv bobnanja malih lesenih vojačkov, ter akordi na kitari. Pravljično.
Sledi rahlo industrijsko obarvana Long Way Home. Čez celo skladbo se ponavlja zelo podoben kitarski distoržn vzorec, ki deluje na cel izdelek zelo efektivno in se odlično spopada z vokalom.
˝Here comes the fun part˝ je intro v Strange Day, z nekaj malega nu metal pridiha. Lahko bi poskušala iskati vzporednice z glasbo Limp Bizkit ali Linkin Park. Vseeno pa Strange Day ostaja zakoreninjen v Tide stilu. Zanimivo je tudi besedilo ki napoveduje prodor Tide na vrh s frazami kot sta ˝Their Time is Coming˝ ter ˝Tide is High˝ (in ne, ne gre za priredbo skladbe Johna Holta).
Po precej kovinsko zveneči Not a Whore sledi pesem Wave Goodbye. Prvi dve minuti se z užitkom prepustimo akustičnemu delu, v katerem se poigravata kitara in vokal. V tretji minuti pa se ob vstopu ritem sekcije prelevi v grunge obarvan komad, ki rahlo spominja na ameriške Pearl Jam.
Predzadnja skladba je Leave This Place. Album pa zaključi eksplozivna moč komada Brain Damage, ki nas v bistvu na koncu pusti nepotešene in željne še več, še bolj glasne glasbe.

Album je kot odraz ˝evropske˝ produkcije kvalitetno zelo dovršen izdelek. Verjetno ob prvem stiku z njihovo glasbo in brez predhodnega znanja o skupini Tide sploh ne bi pomislili, da gre dejansko za slovenski band. Prav tako, pa bi pod taktirko kakega slovenskega producenta skorajda sigurno ven prišel popolnoma drugačen izdelek - bolj slovenski, manj rockovski in predvsem manj zanimiv. Fantje so definitivno ubrali pravo pot. Seven Days vsebuje tako dobro sestavljena besedila ki so striktno v angleščini, kot tudi zelo kvalitetne aranžmaje ki gredo zelo hitro v uho. Prvenec skupine Tide bi verjetno lahko označila kar za enega od presežkov na slovenski glasbeni sceni.