V obdobju, ko je nastal »Seven«, sedmi studijski dosežek angleških prog rock oziroma jazz fusion prvakov Soft Machine, so ti s prihodom novega basista Roya Babbingtona (ex-Ian Carr's Nucleus), ki je zamenjal Hugha Hopperja, naredili nov korak pri grajenju s subtilnimi in melodičnimi aranžmaji ovenčanega jazz fusiona, ki se je precej razlikoval od njihovih bolj zapletenih jazzovskih začetkov. Od originalnih članov je bil na »Seven« prisoten samo še klaviaturist Mike Ratledge, medtem ko so bili Babbington, multiinštrumentalist Karl Jenkins in bobnar John Marshall vsi nekdanji člani skupine Nucleus na katero so Soft Machine, kljub temu, da v svojih vrstah nikdar niso imeli trobentača, kaj šele takšnega mojstra kot je bil pokojni Ian Carr, začeli čedalje bolj spominjati.
'Problematični', superkompleksni improvizacijski elementi, ki so na nagrajenem predhodniku »Six« (1973) še igrali pomembno vlogo, so bili pod Ratledgeovo in Jenkinsovo vladajočo skladateljsko taktirko večinoma stvar preteklosti in »Seven« je bil za povprečnega jazz fusion gurmana, ki je čislal legende tega žanra kot so denimo prej omenjeni Nucleus, Mahavishnu Orchestra, Return to Forever in Weather Report, v nasprotju z večino prejšnjih Soft Machine albumov, relativno lahko dostopen zalogaj. Velika posebnost Soft Machine pristopa k jazz fusionu je bila Jenkinsova uporaba oboe, ki je sicer precej neznačilen inštrument za jazz glasbo.
Tu in tam so člani banda še vedno 'zagodli' s kakšno bolj zapleteno improvizacijo, obenem pa so močno pospešili tempo večine skladb kar je razvidno že na uvodnem energetskem katalizatorju »Nettle Bed«, katerega prek sočnih orglarskih in saksofonskih pasaž zaznamuje izjemno duhoviti rif ter vsesplošna sproščenost in pozitivna atmosfera. »Carol Ann« je nežna uspavanka s tihožitnimi sintetizatorskimi zvoki, medtem ko je »Day's Eye« prežet z živahnimi improvizacijami na orglah, katere so bile vselej Ratledgeove najljubše klaviature. Precej udarno zveneči »Tarabos« vsebuje žgoče bas linije in številne visoke tone sintetizatorskih aranžmajev. »D.IS.« je Marshallova ne posebno navdahnjena bobnarska oziroma tolkalna točka, kjer improvizira z repetativnimi zvoki tolkal. Tudi »Snodland« sodi med manj navdahnjene »Seven« trenutke.
Precej bolj zanimivo izpade »Penny Hitch«, ki se po počasnem začetku razvije v energično stvaritev s številnimi mogočnimi bobnarskimi prehodi. Še bolj pestro zveni z nagajivim vzdušjem prežeti »Block«, ki vsebuje številne orglarske vragolije ter garaško delo ritem sekcije. »Down the Road« vsebuje duhovit rif na basu ter šegave improvizacije na oboi, katere odražajo Jenkinsovo ljubezen do klasične glasbe, medtem ko se sčasoma prikradejo dodatne improvizacije. »The German Lesson« ter »The French Lesson« sta kratki klaviaturski improvizacijski seansi, ki sta nič več kot nekoliko razvlečen zaključek predhodne skladbe »Down the Road«.
»Seven«, zadnji Soft Machine album, ki je v naslovu vseboval številko, je bil v primerjavi s predhodniki, občutno dostopnejši dosežek s katerim so člani jazz fusion prvakov, opogumljeni, z uspehom »Six«, želeli doseči nekoliko širšo publiko. Kot celota je bil zelo posrečen izdelek, ki po kakovosti spada v zlato sredino Soft Machine diskografije. Ratledge in Jenkins sta tedaj začela razmišljevati kako bi še razširila in 'oplemenitila' Soft Machine zvok in ga približala definiciji jazz rock fusion perfekcije. Po prezgodaj propadlem poskusu vključitve kitare v Soft Machine zvočni izraz leta 1968 z Andyem Summersom so na naslednjem studijskem projektu, »Bundles« (1975), z Allanom Holdsworthom v postavi končno našli to kar so dolgo iskali ter včasih pogrešali v svojem zvoku.
na vrh