Glede na naslovnico tega albuma sem sprva pomislil, da gre za "best of" Jureta Koširja. Naj se zresnim? Vsak človek izgubi vsaj enkrat nedolžnost v življenju. Če tega ne bi bilo, bi te imeli vsi za čudaka. No tisti, ki živijo življenje vseskozi s prestavo "v višji" (če ne v "najvišji"), so razdevičeni tudi po večkrat v življenju. To velja tudi za vse tiste štete od Matea Brodarja, ki je izdal svoj prvi samostojni studijski album, do mene, ki sem postavljen zaradi taistega fantiča pred dejstvo, da se prvič v življenju ubadam z recenzijo albuma, v katerem skladbe v osnovi izhajajo iz reggae glasbe. A brez skrbi. To je zgodba s srečnim koncem.
Matea Brodarja ni potrebno posebno predstavljati. Za svojo debitantsko pogruntavščino "Serious Reggae Deviations" je svoje ime za projekt skrajšal v BRO in se tako pognal v svet lastnega avtorskega ustvarjanja, ki ni ne Da Phenomena, ne Tinkarina in ne Magnificova pomožna roka. Brodarjeva velika prednost, ob osnovnih atributih glasbenega talenta položenega v rojstno zibelko in posledične odrsko izrazne moči, je glasbenikova izredna dojemljivost percepcije ali "avtokonzumacije" raznolikih glasbenih žanrov tega planeta.
Sam naslov albuma ne bi mogel biti bolj posrečen, saj jasno pove, da gre za album, ki se vseskozi naslanja na reggae, ob tem pa vnaša v taisti reggae cel kup različnih začimb, ki izhajajo iz dognanj kvalitetnega pop rocka, jazza, sladila soul in R&Bja, duba, odklonov k rocku, na eni izmed točk, pa je celo ujel blažjo metalsko detonacijo.
Otvoritev albuma z This B Song (of the Towell Stealaz) se prične temačno, enigmatično, seveda podprto z reggae beatom, ki ga spremljajo dub odmevi, z dobrodošlimi odmerki okrasnih vzdihov trobente. Skladba je najdaljša na albumu, meri skoraj sedem in pol minut, a se obrne naokoli kot bi mignil. Po šestih minutah pa ta skladba, po duhovito vtkanem kitarskem prehodu, uspe album stvarno povsem približati, saj postane njegov zvok naposled v celoti naraven (organski). Sledi dejanje dveh skladb, ki nosita lep hit single potencial. Universe, kot prva med njima, nosi pozitivno lahkoten značaj, naposled dokončno sprosti album v svoji nameri. To občutje obstane tudi potem, ko se odvija naslednja med njima U Got 2 Steal The Towel. Svojo privrženost kubanski revoluciji BRO izkazuje s skladbo Guantanamo Bay, ki je duhovita predelava nemara najbolj znane kubanske patriotske pesmi Guantanamera. Poba tu pritisne na plin, skladba se odvija v pospešenem reggae tempu, potem pa sledi slikovit dramatičen razplet s pravim heavy metalskim riffom, ki vnaša moment spontanosti in šok efekt. Super finta, sploh ker je povsem združljiva s sladkobnostjo prvega dela pesmi. Manj zanimiv trenutek albuma je Loodown Stealah, kjer pa situacijo rešuje Mate s svojim razvejanim vokalnim pristopom.
Prednost tega albuma je v dejstvu, da je BROju bilo vseskozi popolnoma jasno kaj hoče. Njegove poteze so kratke jedrnate, maksimalno racionalizirane. Ob tem izkorišča adut "več je manj" zelo spretno, vseskozi ga obrača sebi v prid in tako ohranja izrazno moč posameznih skladb neprizadeto. Še več. Jo kvečjemu povečuje. Bolj ko je spremljava instrumentov okrnjena, ali skoraj zminimalizirana le na "beat", več zatekanja je k barvitemu izkoristku BROjevih vokalnih spretnosti, kar ne izključuje tudi bogatih večglasnih aranžmajev v refrenih. Znanje, izkušnje in prepuščanje občutkom, delujejo na tem albumu vseskozi zelo posrečeno in učinkovito sobivajo.
Drugi del tega albuma je še kanček bolj kvaliteten od prvega dela. Nuff Respect deluje z nepredvidljivim začetnim razvojem, kot uganka, ki znova dvigne zanimanje. Dobrodošel dvig dinamike pa vnašajo tu jazzovsko usmerjeni solistični okraski kitare. Ta občutek je ohranjen tudi v nadaljevanju s Shell, ki je izrazno sicer drugače figurirana, vlogo kitare v prejšnji skladbi, pa to pot prevzame trobenta. Surprisespring še naprej v ničemer ne zadržuje dinamično razvejanega glasbenega dialoga med BROjem in poslušalcem, zlasti pa godi v tej skladbi eskalacija figur izhodnega soliranja trobente, ki srka iz navdiha pionirstva Milesa Davisa.
Glavni posladek albuma je postavljen za zaključek z Lines In The Sand. Kot večina skladb albuma premore izredno pretočnost sobivanja osnovnih motivov, ki vodijo skladbo. Na albumu deluje ta skladba najbolj melanholično. V prvem delu te skladbe mehko lagodno aranžirana struktura glasbene spremljave, dodatno izpostavlja moč BROja kot glasbenega interpreta. Skladba deluje prepričljivo, zaradi posebej uspešno izpostavljene čutnosti vokala. Ko se Lines In The Sand prelije v popolno instrumentalno komuniciranje njenih gradnikov, ti zapeljejo album v potreben dramatični zaključek in tako predstavijo definitivno enega vrhuncev tega albuma.
BRO je ne glede na analizo gornjih "nekaj" odstavkov, centralna figura vsega dogajanja. Na njegovem vokalu vse pade in raste. Je mojstrski interpret, ki se spretno vživlja in prilagaja dani situaciji. V osnovi je prepričljiv že iz golega dejstva, da njegovo petje premore prepoznavno barvo glasu, ki daje glasbeniku lastno izrazno identiteto. Njegov rang je nastavljen nekoliko višje, s piskavo zaključno konturo, ki mu ravno daje tisti prepoznavni obraz. Možakar premore prirojen občutek, s katerim spretno soulovsko in R&Bjevsko krivenči in oblikuje verze. S tem je vdihnjena potrebna dinamika in osnovni vir izrazne energije, ki poganja kolesje skladb.
Človek bi lahko zaključil poanto o "Serious Reggae Deviations" kot poanto smelega poizkusa, ki je uspel združiti duh vseslovenskega narodnega utripa z reggae, kot tudi drugimi glasbenimi elementi, v posebno glasbeno zmes, ki definitivno nosi potencial s katerim lahko osvoji Slovenske množice. Res, da se Slovenci ne moremo pohvaliti s kakšno posebno podporo reggae glasbi, nemara že zavoljo dejstva podleganja generičnosti slovenskih skupin, ki so se skušale v tem žanru, zato bi na prvi pogled lahko rekli, da mora BRO iskati kruh z njo v tujini. Vendar že goli aksiom ujetega vseslovenskega utripa duha tega naroda (po kmečko povedano: "Slovenec "špila" reggae!"), ki kot koprena obdaja osnovno strukturo skladb, prinaša pomembne točke, na podlagi katerih bi tudi slovensko občinstvo lahko sprejelo album z odprtimi rokami. Osebno mu napovedujem uspeh, že zavoljo posebne karizme, prepoznavnega šarma, barvito kontrastne strukturiranosti, ki ustvarja zgodbo devetih jedrnato motivsko kompaktno zaključenih enot. Te enote prinašajo neverjetno poslušljiv, lahkotno sproščen album, ki obenem dokazuje, da je plod avtorstva visoke kvalitete glasbenega talenta BROja in njegovih studijskih pomočnikov. O generičnosti in sposojanju idej to pot ni govora, pač pa je pred nami zelo kvaliteten glasbeni izdelek svojsko privlačnega obraza!
na vrh