Za vse, ki smo/ste/so preživeli osemdeseta v zlatih letih adolescence in najstništva, je tale ponovni izid klasičnega VHS posnetka sedaj končno tudi na DVD nosilcu, obvezni pripomoček s katerim vsi z omenjenim "Duran Duran" EMŠO-m razpolagate danes v stanovanju in s katerim želite pogasiti žejo nostalgije. In pozor. Ni ga mogoče kupiti v vsakem Top Shopu.
Torej prečastiti gospod David Bowie je v obdobju po izdaji albuma "Let's Dance" doživljal pravi komercialni uspeh širom globusa. Njegova kariera je bila na definitvnem vrhuncu. Za šalo je polnil arenske dvorane in stadione s po več 10.000 naelektrenimi glavami. Ni kaj. Zimzeleni hiti, so kar deževali izpod genijeve glave. Let's Dance, China Girl, Modern Love, vse skladbe, ki v slehernem trenutku delujejo navdahnjeno, hitovsko zimzeleno - brezčasno, pa če je tu leto 1983, 2008,… Podobno pa bodo o njem ljudje razglabljali še desetletja in desetletja kasneje. Če k temu prišteješ vse klasike sedemdestih, ki so ga ustoličile na prestolu največjih izvajalcev rock ere, ko je neulovljivo plul preko plejade različnihi artističnih inkarnacij od Thin White Dukea, do Aladdin Sanea in seveda Ziggy Stardusta. David Bowie je kar nekajkrat v karieri slekel svoje pesmi, da so te begale in povsem nedolžno cepetale naokoli v brezmadežnih bluesy soul rock pleničkah. Prvi tak radikalni zasuk je seveda sledil po "Diamond Dogs". Z nemško trilogijo se je Bowie znova podal na komunikacijo z nezemljani in po "Scary Monsters", kot zadnjim albumom te triade edinstvenega "soundscapes art pop" eksperimenta kariere očitno začutil, da je znova čas, da vrne stvaritvam elementarnost. Brez izbire med njimi.
Bowie je na oder prikorakal na "Serious Moonlight" turneji vselej v svetli obleki, obvezne v konfekciji so bile naramnice, ki so skrbele, da se možakar ni izgubil v svojih za nekaj številk prevelikih hlačah, s svetllo zalizano pričesko! V svojo igro je znova vrnil plesne gibe iz obodbja "Young Americans" in "Station To Station", ki je pod moževo kleno taktirko z nekoliko nižje intoniranim soul blues petjem in razuzdanimi gibi izpostavljanja moškosti, še učinkoviteje obnorela občinstvo, seveda zlasti ženski del. In kaj potrebuješ za to? "Nič novega, imam preizkušen recept", bi rekel Bowie. S tem je namreč odraščal in tega nikdar ni zanikal v svojem izrazu, le v različnih odmerkih je uporabljal elementa aranžmajev večdelne vokalne spremljave in pihal. To pot se je na pot po koncertih odrih sveta odpravil s še posebej močno ekipo spremljevalnih vokalistov in pihalne sekcije, ki so seveda predstavljali garant za nezmotljivo učinkovito eksekucijo skladb odetih v soul/blues formo.
Ta posnetek, ki datira v davni datum, 12.09.1983 in v kanadski Vancouver, se prične tipično Bowiejevsko. S popolnim odrskim teatrom. Takojšnjo potrditev te opazke dobimo z Look Back In Anger in Bowiejem, ki prične z izvedbo obrnjen s hrbtom proti publiki, do? Refrena seveda. "Look Back In Anger!", umetnik se pred tem sunkovito obrne k množici, snopi bele svetlobe ga naenkrat obsijejo, množic a eksplodira, da gledalec ob tem začuti vročico v konicah prstov, ki se sprošča z ekrana. Ker je David seveda vedel, da so z njim kamere, ki ga bodo ovekovečile, se boste ubadali s težavo pri razlikovanju pristne obrazne mimike, ki je plod umetnikove spontanosti in tiste umetne "a million dollar smile", kar pa ponuja za gledalca DVDja zgolj dodatno zabavo ob gledanju tega posnetka.
Bowie je ne le izreden igralec, pač pa hkrati pravi vešč. Mnogokrat se pripeti, da le bežno trene z gibom ali le enkrat sunkovito ošvrkne s pogledom občinstvo in to se v trenutku enovito odzove ter ubogljivo sledi magu. S kakšno fascinantno lahkotnostjo rokuje David s publiko, ki se prebudi iz vodljivega transa šele, ko se ugasnejo zadnje luči ter odjekne zadnji ton koncerta. Velilčastno.
Bowie je neskončno užival na koncertih te turneje, to ni težko zaznati s posnetkov. Koncert je pravi šov s prilagojenimi scenariji in pravili odrske igre, ki sledijo izročilom posameznih skladb. Z užitkom je opazovati absolutno podrejenost ekipe vodji. Torej Bowie je postavljen v absolutno ospredje, loči ga vsega par korakov od prve vrste, potem pa sledi za njim izpraznjen odrski prostor in glasbeniki v drugi frontni liniji se nahajajo le malo pred postavitvijo bobnov. Seveda jim daje David ogromno priložnosti, da se razletijo po odru, kar je zagotovljeno z vključevanjem daljših imoprovizatorskih vložkov.
Ponovna obdelava slike ponuja precej izboljšav. Prva je očitna v ostrini same slike, ki je nadgrajena. Seveda kljub izboljšavi ne more povsem skriti svojega arhaičnega porekla. Mnogo bolj jasni so tudi barvni kontrasti. Zreducirana je tudi svetloba rdečih in vijoličnih reflektorjev. Avdio zapisa se nahajata v izboljšanem miksu Dolby digitaliziranega, DTS 5.1 surround sistema ter Dolby digitalnega 5.1 stereo sistema.
Posebni dodatki zaobjemajo dokumentirane posnetke Davidovega preživljanja dnevov azijskega dela Serious Moonlight turneje, kjer je približano zakulisje umetnikovega življenja, kadar ga ni na odru. David se predstavi kot radovedni možakar, ki se najraje sprehaja popolnoma sam po ulicah Bangkoka, Hong Konga in Singaporja. V tem dokumentu je zajet tudi krajši intervju, v katerem ne manjka iskrivega smeha in še posebej zanimive Davidove opazke, da je edini glasbeni žanr, ki ne pozna strasti in erotike, heavy metal.
Zanimivo bo opazovati koliko let bo minilo, da bo nekoč "Serious Moonlight" izšel v obliki celotnega koncertnega posnetka. Obstoječi je brez obveznega dodatka (bisa), pogrešati je tudi skladbo Modern Love, ki jo je Bowie izvajal na tej turneji, kot tudi skladbe Star, Stay ter The Jean Genie. In kako se koncertni posnetek zaključi? Z dvema "Young Americans" skladbama in sicer naslovno ter Fame. Posnetek ne skriva okrajšav, deluje bolj kot celovečerni dokumentarni film, kot koncert v pravem pomenu besede, za družabno prežvekovanje čipsa. Torej rezerve za nadgradnjo nekoč v prihdnosti s kakšno novo re-izdajo tako še vedno ostajajo. Kljub temu je resničnost odrske igre obstoječega posnetka "Serious Moonlight" ob vrhunski izvedbi strupeno hipnotična, v trenutku zasvoji in iz tako čvrstega prijema se boste težko osvobodili. Stil največjih.
na vrh