Novi metal album poln kljubovanja! Tako je to če združijo moči trije prekaljeni nemški glasbeniki, dva člana skupine Accept in eden skupine Destruction. Že strižete z ušesi, mar ne? Herman Frank (kitara), Stefan Schwarzmann (bobni) in njegova visokost Schmier z glavo in brado na bas kitari ter vokalu. Panzer je album nagle jeze, ki za seboj ne pušča preživelih. Glede na to, da se je Schmier vključil kot zadnji k projektu ter v zadnjem hipu dodal svoj vokalni strup, jo je album »dobro odnesel«, saj bi lahko glavnina skladb brez težav tvorila slehernega izmed zadnjih treh Accept albumov. Prav tako postane hipoma jasno, da bi Herman Frank taiste riffe uporabil za svoj novi samostojni studijski album, v kolikor ga Schwarzmann, kot glavni iniciator projekta, ne bi uspel nagovoriti k sodelovanju.
Glavnino riffov je namreč prinesel h komadom Herman Frank in če mu v studiu sledi na ritmični kinetiki njegov tovariš iz skupine Accept, potem je glavnina odgovora na vprašanje kako zvenijo Panzer pravzaprav rešena. Produkcija je strupeno navita, sprožene jeze in hrumenja je v izobilju in album dosega največjo mičnost prav zavoljo dejstva, da delujejo riffi v svoji vsebini prvinsko, neukročeno in esencialno heavy metalsko v največjem bistvu pomena te besede. Schmier je tisti jeziček na tehtnici, ki pomika skladbe v polje agresivnega in ekstremno zvenečega. Vsekakor je njegov vokalni pristop poln prepoznavnih specifik, ki definirajo izrazni glasbeni dosje Destruction, vendar pa je to pot Schmier bolj kot kdaj koli v svoji dolgi karieri, »prisiljen« v iskanje vokalne melodije. Pri tem pristopa izkušeni glasbenik kot bi bili z njim v studiu Destruction, le da se z enakim vokalnim pristopom pač prilagaja novim vodilnim frazam, ki pa jih seveda to pot producirajo možganske vijuge Hermana Franka. Tisti, ki iščete karkoli kar bi zbliževalo Panzer s tevtonskim thrash metalom, ne vrzite puške v koruzo. Freakshow dolguje marsikaj umazani pankrtski aroganci Motörhead in je odlično uvodno ogrevanje pred skrajno navito pothrashiranim nadaljevanjem albuma, ki ga dostavlja skladba Mr. Nobrain in kjer se Panzer s skrajno eksplozivno kitarsko frazo približajo osnovni filozofiji zloglasne agresije Destruction thrash metala.
Album je strašansko povampirjen v produkciji in pozna v svoji togoti le najvišjo hitrostno prestavo, obenem pa kitarske fraze neusmiljeno meljejo vse pred seboj. Zato se tudi ime k skupine v svoji pomenljivosti ne bi moglo bolje prilegati, kot se. Frank je na kitari brezkompromisen. Na albumu »Send Them All To Hell« spravi od sebe najbolje kar zna. Ker odloča o količini odigranih delov kitar na Accept albumih Wolf Hoffmann, ostanejo navadno Franku pri Accept le »drobtinice«. Frank pa ni nič slabši kitarist od Hoffmanna in na prvencu zasedbe Panzer postane Frank pošast, ki se je žejna krvi, pravkar utrgala z verig! Kitarist namreč koplje brez zavor. Solaže so popolna briljanca in vsebujejo vse tipske karakteristike Frankovih virtuoznih pustolovščin, ki jih poosebljajo njegovi solo albumi ali njegova dela s skupino Victory.
Trio funkcionira perfektno, vložki vseh treh glasbenikov pa v energetskem iztržku albuma enakovredno razporejeni. Raskavo vreščeči Schmier dodaja pravo mero »umazanije« in svete jeze, saj je njegov vokal zlovešče strupen v vsem bistvu, na katerega nas je razvadil pri Destruction, bend pa se nekajkrat približa zanimivi uravnilovki med elementi skupin Accept, Victory, solo Herman Frank in prvinami tevtonskega thrasha, katerim lahko poleg svete trojice priključimo tudi sveto jezo bendov Exumer, Paradox, Vendetta, pa tudi Coroner ali celo Necronomicon, Perfektna kombinacija kolizije teh elementov je denimo zaključna Bleed For Your Sins. Prav ta fuzija tevtonskega heavy metala s tevtonskim thrashem daje Panzer dosje izraznih specifik edinstvenosti, zato velja ta projekt vzdrževati v prihodnje in izdati pod imenom Panzer še kak studijski album!
Refreni so podprti seveda z »gang screami« kar je podedovano od Accept filozofije, le da so v primeru Panzer skozi efekte zlovešče prilagojeni strupu, ki ga izbljuva s svojim pristopom enkratni Schmier. Panzer so zanimiv križanec dveh svetov nemškega pristopanja k metalu. Ker se je eksperiment posrečil, bo album »Send Them All To Hell« zanimiv tako za ljubitelje klasičnih prvin nemškega heavy metala na čelu s skupinami Accept, Vicotry, solo deli Hermana Franka, pa tudi U.D.O., obenem pa tudi močno privlačen za vse častilce zapuščine tevtonskega thrash metala.
na vrh