Šank Rock: Senca Sebe

"Senca sebe" me pušča ob slehernem zaključku rotacije v CD predvajalniku srečno post orgazmično očiščenega! "Senca sebe" ponuja poslušalcu plat fantov Šank Rock, ki je le čakala na pravi trenutek, da se polno izrazi. Za to pa moraš biti pripravljen, da "kasiraš" ustrezno brco! Najprej brco in šele zatem rešitelja, ki pomaga zlepiti vse koščke razbite in razblinjene iluzije raztreščene na čereh religije, ki tako utoni za vselej v pozabo, skozi pot transformacije k rojstvu novega. Stvar je šla še precej dlje, a pojdimo lepo po vrsti…

Fantje so hlepeli po spremembi. Ni važno ali so o tem sploh razmišljali, važno je kaj so si želeli. Zavestno, nevede, nehote, ni važno. In že sama naslovnica simbolično izraža pot k transformaciji, k prenovi, k ponovnemu rojstvu. Zgruden moški, iz katerega plamtijo "pošastni zublji ognja osebne purifikacije" (vzpenjajoči tuleči volk), najgloblji strahovi, najbolj skritih črnih misli, ki te spremljajo skozi vsakdan, na vsakem koraku! Šank Rock so zbrali pogum, se zazrli vsem strahovom naravnost skozi oči ter se tako odločili, da jih pustijo za seboj. Enkrat in za vselej. Iluzija je razblinjena, ostala je stvarnost. Šank Rock so srečno pristali na trdnih tleh! Naslovnica albuma se bolje ne bi mogla zlivati z doseženo evolutivno točko glasbene, kot duhovne biti skupine.

Prve štiri skladbe novega albuma so, kot bi ušle z drugega planeta. "Šokantna" je že otvoritev s skladbo Nebeška vrata. Sam osnovni motiv in riff čiste "arabeske", sta značilna za otvoritev, ki bi si jo izbrala kakšna moderna progresivna metal skupina po želji vzpostavitve visoko atmosferičnega utripa, ki spravi album v trenutku na "high". Kaj blebečem? Če človek samo pomisli na Kashmir in Led Zeppelin ter leto 1975? Vselej skriti as izpod rokava, ki ga lahko privlečeš na plano in z njim očaraš poslušalca. Bravo fantje. Uvodna drama je zgrajena! Kar deluje sveže in presenetljivo na novem albumu, so klavirski aranžmaji Davorja Klariča, ob duhoviti domiselnosti katerih zlasti prvi štirje komadi dihajo na prav poseben način in nosijo nek melanholični pridih, česar od Šank Rock nikakor nisi vajen. Naslovna skladba Senca sebe, pelje album skozi prelivanje glasbenih kolažev peterke v enakovredni zapolnitvi zvočne spektralne slike, ki deluje optimalno. Skladba je popolno oblečena in izrazno oborožena od glave do pete! Čez rob neba nosi kanček pop začimb, zlasti v predrefrenu. Tu je izpostavljen Klaričev dotik, ki vnaša celo kanček vzdušja neizpodbitnih mojstrov rock posla Toto. Six Pack Čukurja je na novi plošči zamenjal Aki Rahimovski (Parni Valjak), ki se pridruži Matjažu za duet v skladbi Pesem/Pjesma. To je posebna skladba albuma "Senca sebe", ki še posebej opominja, da fantje neizpodbitno zorijo in da dajejo "feel-u" to pot absolutno prednost. Pesem/Pjesma namreč ne skriva spogledovanja z "bluesy" smernicami. Izreden je kontrast obeh vokalov! Rahimovski s posebno in na moč ekspresivno vibrato okajeno barvo, ki jo boste zlahka prepoznali in daje s soul dotikom skladbi poseben pečat. Magija! V nadaljevanju albuma "Senca sebe", pa zraste v skladbah znova bolj izrazno prava hard rock komponenta. Tradicija slečena do kosti.

Roki Petkovič je očitno za Šank Rock zadetek v polno. Možakar zna postaviti riff, kar je, je bilo in bo vedno bistvo podobe Šank Rock. To od Šank Rock preprosto zahtevamo. A Roki ne išče takšne pozornosti in fokusa, kot je bilo to v primeru njegovega predhodnika in mnogo racionalneje dozira srednje inštrumentalne dele skladb s krajšimi, a še vedno vražjimi solističnimi triki. Roki je tradicionalist. Zuljanov spolirani hitro prsti Satrianovski cvilež, je zamenjala tradicija elementarno naravnanega, če si lahko privoščim nerodni pridevnik "Gibson/Fender", zvoka. Tudi v sami postavitvi riffa izhaja Roki iz klasične šole hard rocka Deep Purple/Rainbow. Klarič kot, da bi čakal na takšnega moža v ekipi! Užitek je poslušati sodelovanje klaviatur in kitarskega riffa skozi album. In ta izrazni duet kitara/klaviature gradi masivno riffovsko zvočno zaveso, od 5. do poslednje - 12. skladbe. To niso le namigi. Skladbi Suženj in Nedolžen ali kriv, se sumljivo spogledujeta s Purple klasicizmom.

Pri Šank Rock je kar očitno, da so vsi čakali na nekoga, kot je Roki. Na človeka, ki ne išče središča pozornosti, pač pa je le eden od enakovrednih členov peterke. In tu je ključ. V Rokiju. Pa naj si kdo trdi nasprotno, da v izrazu skupin, ki gradijo na rocku, ne raste in ne pada vse na kitaristih?!?! Fantje tako delujejo prvič v svoji karieri, kot medsebojno enakovredni pisci aranžmajev, kot čvrsto povezana enota in na albumu čutiš, da album spremlja izredna kemija, katera je delovala v samem studiu. Šank Rock so očitno spravili od sebe album, ki so si ga vedno želeli. Želeli kot enota in ga je izvolil soglasno cel kvintet. Ta album mora biti všeč celotni peterki in ne le posameznikom v skupini! Drugače ne gre, kajti čuti se izredna koherenca med členi in člani skupine, ki je ni mogoče preslišati. Komadi so bistroumno kratki, večinoma štejejo v dolžino tri minute in pol. Izrazen, eksploziven riff je gorišče, ki ga nadgrajuje melodičen in prepričljiv vokal Matjaža Jelena in udarnost je rojena!

Produkcija je zadetek v polno od prvega trenutka albuma "Senca sebe". Album nosi živ in naraven zvok! Brez pretencioznega poliranja in filtracije. Tanek zvok preteklosti je zamenjal gosti "žmoht" Izreden je ujeti kontrast med debelo voluminozno nogo pulzivne Polakove bas linije ter živimi zamahi Uranjekove bobnarske trdnjave, na drugi strani sodelujta v odličnem sozvočju Petkovičev riffing, ki ga z melodičnim vokalom nadgrajuje eksploziven pristop Matjaža Jelena! Poudariti je potrebno da je to pot v produkciji mnogo bolj izkoriščen Matjažev širok vokalni rang in Matjaž vnaša na album "Senca sebe" neprimerno več melodije, kot jo je ponudil album "Vzemi ali pusti". Cel album je v produkciji mojstrsko oblečen v kolaže Klaričevih klaviatur, ki skrbijo za visoko atmosferičnost albuma. Če obdelujemo še naprej skladbe med št. 5. in 12. godijo zlasti duhoviti dodatki klaviatur v skladbi Dam ti vse in s tem nizanje izrednih kontrastnih preklopov vzdušij med refrenom, predrefrenom, interludijem. Vrhunci vseh komadov ostajajo izdelani refreni. Jelenov vokal je tu obdan z okusnimi vokalnimi harmonijami, ki dvigujejo dinamiko albumu prav na točkah refrenov. "Senca sebe" ne vsebuje in ne potrebuje ščepca glam/sleaze cukra in skrivanja za "olepševalno šminko", to so fantje prerasli. Album se konča sila intenzivno, preko enega vrhuncev albuma, že omenjenega Dam ti vse ter zaključno skladbo Ogledalo, kje fantje še enkrat presenetijo s kontrastom med kompaktnim riffom in čutnim, mehko obarvanim interludijem, ki ju preseka kot grom iz jasnine neba topovski rafal – "rolling" Uranjeka na prehodu.

Senca sebe je izredno lahkoten, neobremenjen album. Fantje so šli vanj brez sleherne obremenitve. Hoteli so preprosto narediti dober album. In koščki delov so to pot zrasli v idealno sestavljanko. Možje so z albumom "Senca sebe" odrasli in se prelevili v šarmantne zrele moške, ki dozirajo rock v racionalnih odmerkih, brez sleherne pretencioznosti. Glama ni več čutiti. "Senca sebe" je pot k zvoku tradicije. H klasično naravnem zvoku hard rocka.

Štiri leta od "Vzemi ali pusti". Vmes je odšel Bor Zuljan. In ni jih več strah! Da je Bor šel, je bilo edino pravilno, sicer fantje očitno še vedno ne bi bili sposobni narediti odločnega koraka naprej. Z Borovim odhodom se je za Šank Rock končala faza "cock rockerskih" volunterskih upornikov, ki hlepijo po razuzdanem rockerskem divjaštvu in nenasitni uživaški sli, česar nikdar niso skrivala njihova besedila ter navijaško zgrajene skladbe. "Senca sebe" ne poseduje več niti enega samega "Delam kar paše mi", ne enega "Laški pir" in niti enega "Rokerji". Seveda "cock" ostaja, intenziven kot je bil, če ne še bolj intenziven, saj so mu naposled zrasli tudi možgani. Besedila so globoko osebno izpovedna in dodatna posebna draž albuma, ki doprinaša h gradnji svojevrstne atmosfere, ki je Šank Rock niso še nikdar v karieri ponudili na nobenem albumu. Šank Rockerji so se umirili, zresnili, postali so slovenski hard rock guruji. Edino pravilno za njihov staž, ki se jih že veslo oprijemlje beseda "legende". "Senca sebe" je album zrelih moških, za zrele moške in kot vselej absolutno za vsa dekleta, različnih rokov trajanja, deklet za vso večnost. Ne pozabimo, da Šankerji uporabljajo po novem raje svoj gosposki šarm, ki jih dela v novi podobi na trenutke prav usodno privlačne.

Gre za nov začetek! Skupina bo z naslednjim albumom potrdila novo kreativno svežino, ki se iskri v plasirani izrazni moči albuma "Senca sebe". Album, ki je sila pomemben ne le za prenovljeno skupino, pač pa za izročilo slovenske klasične hard rock scene, ki je tako po albumu "Feniks" (2006) skupine Mary Rose, v kratkem času okrepljena še za en nov odličen album. Šank Rock so z njim dokazali, da ohranjajo status osrednje figure hard rock prizorišča na slovenskem, kar si po 25. letih obstoja več kot zaslužijo. Fantje! Gremo s polno paro naprej!