Genesis: Selling England By The Pound

Brez dvoma, to je tista plošča s katero so Genesis dosegli ustvarjalni vrhunec svojega "klasičnega" obdobja in plošča, ki je postavila večino standardov današnjega simfonično progresivnega in neo-progresivnega rocka. Hkrati gre brez dvoma za eno najboljših plošč v rocku nasploh in eden največjih glasbenih dosežkov 20. stoletja. Ta plošča je namreč tako dobra in taka glasbena in artistična perfekcija, da ji vsaka recenzija tako rekoč dela sramoto. Zame nedvomno ena od petih najboljših plošč v rocku kar sem jih kdaj slišal. Kar težko je verjeti, da je skupina tedaj iz leta v leto izdajala še boljšo ploščo. Hkrati, ko so glasbeno in osebno dozorevali se je tako razvijala tudi njihova glasba. Foxtrot" (1972) je bila plošča, ki jim je prinesla širšo pozornost glasbenega sveta, "Selling England By The Pound" pa jih je dokončno zapisala med nesmrtne. Je hkrati tudi komercialni vrhunec obdobja z Gabrielom in s to ploščo so dosegli 3. mesto na britanski lestvici plošč.

Čeprav je genijalni pevec, flavtist, dramatik in igralec Peter Gabriel, nedvomno glavni faktor artističnega razvoja skupine v njenem zgodnjem obdobju, ponovno osrednja "zvezda" plošče, pa prispevek ostalih članov ni niti malo zanemarljiv. Ustvarjanje vseh glasbenikov je tudi tokrat na najvišji ravni in tu ni čutiti nobene dominance. Skupina je po prispevkih posameznih članov enakovredna in tudi to je ena od odlik tega obdobja skupine. Od klavirskega virtuoza Tonya Banksa bi bilo kaj manj kot popoln orkestralni vrhunec na orglah, melotronu in klavirju napak pričakovati. To je tudi prvi album skupine na katerem je uporabil sinthesizer. Steve Hackett je prav tako unikaten pojem zase in izvrsten kitarist, ki je vnesel v igranje kitare številne novosti. Eden najboljših bobnarjev rocka in jazza (ali obeh hkrati), lahko rečem vseh časov, Phil Collins je kot ponavadi odličen, predvsem s svojo pestro uporabo cimbal. Prav tako je pomemben tudi njegov vokalni prispevek. Mike Rutherford, basist in občasni kitarist, ki je vedno rad uporabljal tudi 12-strunsko kitaro in bas pedal je še en raznovrsten glasbenik, ki je bil del ene najboljših ritem linij tistega časa. Gabrielova besedila, petje in igranje flavte je doseglo vrhunec.

Naj povem to, da je "Selling England By the Pound" napol konceptualna plošča, ki govori o propadu sodobne Velike Britanije oz. britanskega imperija in da se skladbe prelivajo ena v drugo (kar je značilnost večine konceptualnih plošč). Nasploh celo ploščo preveva "viktorijanski" konceptualni duh. Gabriel je tu v besedilih dokončno obračunal z britansko razredno družbo in njeno lažno moralo. Ploščo odlikujejo številni epi pa tudi krajše skladbe, katerih značilnost je kompleksna glasbena struktura z veliko stopnjo melodike in virtuoznosti med posameznimi člani skupine. Skratka vse kar je najboljšega pri tej skupini je tu. In to razvito na 10. potenco! Celo produkcija je za tisti čas fenomenalna. Je sploh še treba podrobneje predstavljati tako odlično ploščo?

"Dancing With the Moonlit Knight", ena najboljših otvoritvenih skladb v progresivnem rocku, odpre ploščo na visoki noti kot je to že v tradiciji skupine. Skladba ponazarja materialni in duhovni propad britanskega imperija kar ponazarja tudi naslov plošče, ki je v tej skladbi tudi omenjen. Umirjenemu uvodu sledi melodičen refren in Gabrielov dramatični, do konca vživeti in vselej variabilni vokal. Potem pa nas ritem dvojice Collins-Rutherford kmalu ponese v "progresivna nebesa". Hackett se tu posluži takrat revolucionarnega prstnega "tapinga", katerega izum pripisujejo prav njemu. Maestro Banks na orglah in melotronu pa ustvarja tisto mistično zavezo, ki je poleg Gabrielovega vokala tisti glavni nosilec glasbene podobe skupine.

Skladba se neposredno prelije v odlični "I Know What I Like (In Your Wardrobe)". To je bila ob njenem izidu skladba, ki jim je prinesla prvi hit na britanskih lestvicah ter na njih opozorila tudi glasbene laike. Besedilo je izredno duhovito in sarkastično ter govori o popolni apatičnosti britanske aristokratske mladine, ki se ni pripravljena odpovedati svojemu brezciljnemu življenju, ki temelji na "večno trajajočem trenutku užitka". Ima sijajen melodičen refren (kjer se dobro sliši tudi Collinsov spremljevalni vokal), ki vam zlepa ne bo ušel iz ušes. "I Know What I Like (In Your Wardrobe)" je nakazal kako velik potencial za hite je vedno imela ta skupina, ki je bila do tedaj znana praktično samo po večinoma daljših in kompleksnih kompozicijah. Kljub navidezni preprostosti in melodičnosti pa pesem vseeno vsebuje veliko raznovrstnih glasbenih prvin.To je prvi izmed mnogih hitov, ki jih je skupina ustvarila v svojem dolgoletnem obstoju in seveda ena od klasik progresivnega rocka.

"Firth Of Fifth" je čudovita epska skladba, ki lahko služi za primer popolne spontanosti med posameznimi glasbeniki. Odpre jo Banksovo hitrostno igranje klavirja. Celotna skladba daje občutek "razsvetljenstva" in po ambientu v srednjem delu po duhu celo zveni nekako "yesovsko". Je po ambientu ena najsvetlejših in najbolj optimisitčnih skladb skupine. Sploh zadnji verz "the sands of time were eroded by the river of constant change" zvenijo kot dejanje končnega razsvetljenja, čeprav sem skoraj prepričan, da so zgolj del enega od Gabrielovih konceptov, ki govori o družbenih spremembah. Vseeno verz zveni kot osrednji del filozofije te skupine. Večna sprememba, vedno v glasbi naprej. Seveda je zelo mistična in dramatična, torej vsebuje oba zaščitna znanka skupine. Gabriel v besedilu omenja sirene in Neptuna kar so seveda metafore. Najlepši del sledi v drugem delu skladbe, ko nastopi čudovita Hackettova solaža. Ena najboljših solaž tega kitarista kar sem jih kdaj slišal. Seveda na koncu ne manjka tudi Banksov ezoterični melotron in solo sintesizerja. Je eden najboljših epov v zgodovini banda.

"More Fool Me" je krajša balada na kateri poje bobnar Phil Collins (ki se je sicer že v tej vlogi preizkusil na baladi "For Absent Friends" (Nursery Cryme, 1971)) in na pravem mestu nekoliko umiri dramo, ki prevladuje na večini plošče. Lahko bi jo že označil kot eno prvih Collinsovih "baladesk", ki že dajo naslutiti njegova poznejša dela s skupino in kariere katere seveda ni treba posebej predstavljati. Je odpeta s srcem, zraven pa so seveda odlični spremljevalni vokali in spremljava na akustični kitari.

"The Battle Of Epping Forest" je pripoved o spopadu dveh takratnih uličnih band in še en odličen ep. V bistvu gre za še eno sijajno Gabrielovo metaforo, ki govori kako se nižji britanski sloji danes raje pobijajo med seboj, ker zdaj pač ne morejo več služiti širjenju nekdanjega imperija. Ritem v uvodu skladbe je nalašč rahlo militarističen. Temu sledijo vse najboljše prvine glasbe Genesis. Seveda tudi tokrat ne manjkajo Gabrielove vokalne mojstrovine oz. akrobacije, ki vsebujejo tudi krajšo naracijo oz. igranje različnih oseb. Nekateri bi temu rekli tudi satirična ekspresija besedil. V temu mu res zlepa ni bilo para. Ep ima popolnoma drugačen konec kot začetek in sodi med najkompleksnejše kompozicije skupine-in teh seveda ni bilo malo.

"After the Ordeal" ima srednjeveški, mistični uvod na flavti, kitari in klavirju. Je morda celo najboljša inštrumentalna skladba kar so jih kdaj ustvarili. Tu ponovno blestita predvsem Tony Banks in Steve Hackett. Skladba sodi med najboljše prikaze Banskovih orkestralnih mojstrovin. Skladba resnično zveni kot iz nekega drugega, davno pozabljenega časa.

"The Cinema Show" je nedvomno eden od vrhuncev plošče (teh je sicer kar nekaj) in poleg "The Musical Box" (Nursery Cryme, 1971) še danes najljubša skladba med fani skupine. Hackettova solaža na sredini skladbe je čista klasika. Prav tako Collinsovo bobnanje. Večglasne vokalne harmonije skozi skladbo so neverjetne. Očitno se Gabriel tu znova norčuje iz angleške lažne morale in prepovedane ljubezni. Je farsa na moderna Romea in Julijo, ki sta "stvari vzela v svoje roke", a vseeno zveni romantično. Zlasti mi je zanimiv del v besedilu, kjer Gabriel omenja osebo iz grške mitologije-jasnovidca Teiresiasa. Slednji je bil po legendi za svojo predrznost večkrat kaznovan od Bogov: spremenjen v žensko, nato spet v moža in na koncu so mu odvzeli vid, a je zato obdržal svojo sposobnost jasnovidnosti celo po svoji fizični smrti. To povejo verzi "Once a man- like the sea I raged. Once a woman- like the earth I craved...There is in fact more earth than sea." To je hkrati del, ko nastopi melodični prehod in skladba dobi "razsvetljensko" avro. Delnice na flavti, melotron in večglasni vokali naredijo pravo keltsko vzdušje. Vse najboljše kar predstavljajo Genesis je zajeto v tej skladbi.

"Aisle Of Plenty" predstavlja zaključek plošče. Je krajši Gabrielov satirični manierizem, ki žalostno in duhovito obenem zaključi ploščo. Zopet se sliši melodija in glavni rif z "Dancing With the Moonlit Knight", ki se ob zavesi melotrona stopnjujeta v "večnost". Ne, Peter Gabriel, prav gotovo ni glasbenik katerega bi si kraljica drznila povabiti na obletnico svojega kronanja ali za igranje na vrhu Buckhinghamske palače. V kritiki lažno moralne britanske razredne družbe se z njim lahko po mojem kosa samo še Ian Anderson (Jethro Tull), sicer Škot.

Ena najboljših plošč v rock glasbi sploh. Preprosto ne najdem dovolj pohvalnih besed. Le malokdo je takrat pričakoval, da bo band po "Foxtrot" (1972) ustvaril še ambicioznejšo ploščo, ploščo ki bo pomenila definitivni umetniški vrh obdobja s Petrom Gabrielom. "Selling England By the Pound" je klasika in mojstrovina prog rocka, ki je spremenila življenja večini poslušalcev dobre glasbe. Sam sem ravno s to ploščo odkril čudoviti svet glasbe Genesis, zato mi ta plošča pomeni še posebno veliko. Kljub temu pa se osebno kar težko odločim ali je to res njihova najboljša plošča ali pa je to plošča, ki ji je zatem sledila-najbolj nenavadna konceptualna plošča vseh časov. Le kdo bi si ob taki plošči kot je "Selling England By the Pound" namreč sploh upal pomisliti na to, da je skupina sposobna narediti še en, poslednji, korak v svojem glasbenem razvoju?