Katarina Juvančič in Dejan Lapanja sta slovenska kantavtorski duet, partnerja v studiu, kot tudi izven njega, partnerja v dobrem in zlem. Album »Selivke« je prvi skupni produkt te naveze. Naredimo daljši uvodni predstavitveni sestavek prehojene glasbene poti obeh glasbenikov in njune reputacije. Katarina Juvančič je znana kot neomajna borka in zaščitnica pridobitev slovenske etno glasbe, kot tudi vseh novo brstečih »poganjkov«, ki ohranjajo danes s svojo glasbeno ustvarjalno aktivnostjo izročilo le te v slovenskem prostoru, prav tako pa se uveljavlja uspešno v slovenskem prostoru kot kantavtorica in pesnica. Dejan Lapanja je poleg tega, da je kitarist, multiinstrumentalist in producent, da je izdal samostojni studijski prvenec leta 2008 imenovan »Ni časa za preroke«, da je »služboval« v matični skupini Ulixes, potem Olivija, Projekt mesto, se bobnarsko udejstvoval v improvizacijskem kolektivu Bast, tolminska etno progresivni zasedbi Salamandra Salamandra (slovensko: navadni močerad), Goran Utan Band, 19. November, ki je zasedba njegovega kolege pesnika in glasbenika Klemena Terana, sodeloval z Andrejem Šifrerjem, Zoranom Predinom, Fool Cool Jazz Orchestra, Vladom Kreslinom, Vlatkom Stefanovskim, Vaskom Atanasovskim, Galom Gjurinom in Laibach. Torej gre za pretanjenega glasbenika, katerega usluge in talent sta še kako cenjeni kvaliteti med slovensko glasbeno srenjo.
Da ta kantavtorski duet ni od včeraj potrjuje njuno sodelovanje na izboru skladb za vsakoletno kompilacijsko zgoščenko radia Val 202 pod dosjejem »imamo dobro glasbo«. Skladba Uej Uej (Magdalenca), sicer prearanžirana tradicionalna tolminska ljudska pesem je vključena na verziji kompilacije radia Vala 202 leta 2010. Duet je opravil do tega dne kopico koncertnih nastopov doma in v tujini (festival Lent, Sarajevo, Ruše, Festival akustične glasbe Žalec, festival Pisana Loka), pobral nagrado na edinem slovenskem kantavtorskem festivalu Kantfest (Ruše).
Album »Selivke« nikakor ni nedolžna stvaritev. Gre za silno bogato sporočilno (tudi osebno) noto pesnice Katarine Juvančič, ki je v kombinaciji z Dejanom ujela pravi moment medsebojne ustvarjalne kemije , ki trži optimalno realizacijo idej v ekspresiji glasbene umetnosti avtorske samoniklosti. V prvi vrsti je glasba seveda utemeljena na melosu tradicionalne slovenske etno glasbe, ki pa je pretkano prežeta z različnimi žanrskimi vplivi, na kar vplivajo aranžmaji integracije dodatnih instrumentov mnogih sodelujočih glasbenikov, predvsem pa mojstrska idejna razgibanost albuma z rešitvami genialnega duha Dejana Lapanje, ki ga žene naprej žilica glasbeno raziskovalnega izziva svojega jaza.
Da je ta album posebnost na glasbenem prizorišču napove, še preden začutite vso subtilnost polno otipljive substance izrazno izpovedne vsebine tega ploščka, sama oblikovanost embalaže, iz katere veji velika ljubezen, pristnost, velika skrb in iskrenost do vsega česar se lotevata Katarina in Dejan. Fantastične Ilustracije, ki bogatijo embalažo kličejo po nostalgiji dni davne preteklosti. Kličejo po toplin i in varnosti zavetja, ko se v vas zbudita vonj in zvok prasketanja ognja tlečih brun, medtem ko gledate skozi okno izbe babičine domačije, zunaj pa brijeta ledeni veter in siplje sneg. Ilustracije spominjajo na ilustracije slikanic, ki jih vsebujejo navadno izdaje slovenskih ljudskih pripovedk, basni,… Album »Selivke« pooseblja 10. skladb, ki so izpoved žensk, pahnjenih v različne življenjske izkušnje, tako današnjega časa, kot tudi preteklosti, v obdobju preko več 100. let nazaj.
Vsaka skladba je v knjižici pospremljena z besedo, ki razodeva ozadje poezije le te, zato se bomo le delno osredotočali nanjo v tem spisu, naj vaša domišljija torej polno spregovori. Kar je bistveno pri vsej stvari je to, da le ta v interpretaciji deluje poezija izredno stvarno, podoživeto in hipoma prevzema s svojim resnicoljubjem. Katarina Juvančič je še en tip pevk in glasbenice, ki podaja svojo poezijo skozi njeno uglasbitev na moč čutno, intimno, doživeto, zna zlesti nemudoma pod kožo s svojo tankočutnostjo in točkovno dražljivo sofisticiranostjo. Melos ki ga v verzih izbiraje tradiciolano melanholičen.
Da bi doživeli žensko v njeni pristni goloti, tega ne znata razvozlati prav nobena moška glava in pamet. Ni ga znanstvenika. Zatorej boste ob poslušanju tega albuma prišli v stik z ženskostjo v njeni intimni razgalitvi globoko kar se, da. Odpirala se vam bodo vrata, mnogo le teh. Mnogo odgovorov na vprašanja. A ga morate poslušati povsem neobremenjeno, kajti prav lahko se pripeti, daboste ugotovili, da toliko ženskosti v vsej pristni stvarnosti še nikdar niste okusili in/ali otipali v življenju. Globlje skoraj ne gre. Lepo bi bilo da bi o občutjih, ki prevevajo ob poslušanju tega albuma spregovorila ženski um in srce, pa vendar je vloga recenzista to pot znova na mojih – moških plečih. Moški? Apeliram znova. Če želite koristna napotila tukaj in v tem trenutku, o vsem kaj ženske so in kaj resnično potrebujejo, potem je to album, prava mala edukativna biblija za vas, celo seksološki priročnik. Lahko vas koristno spremeni v nepozabne romantične trubadurje,da obudite še tako neizprosno žensko srce in iz njega izvabite najpristnejši ženski princip sprejemanja, ki v danes dodobra premešanih vlogah tudi ženske oddaljuje od svojega bistva, da se vrnejo k svoji ženskosti in nehajo meriti pretirano hlače, kjer jim za to ni mesto, v vas pa prebudi moškost.
10 skladb temeljne forme sledenja izročilu etno melosa slovenskega ozemlja, podkovanega z bogatimi dodatki violine, ki vleče teatralno cigansko, v »smrtnem maršu« otvoritvene Češnjev cvet, izpovedi o čistosti v Epitaf za lahkoživko, ali nametalizirano riffanje Uej Uej (Magdalenca), ki priča o »ženski gorljivosti na vrhu grmad inkvizicije« in je v aranžiranju doživela pravo izrazno preobrazbo glede na verzijo, ki jo najdemo na kompilaciji »Imamo dobro glasbo« Vala 202, integracija francoskega roga v Spominčica. Slikovito in razgibano kar se da. Nemara pa med vsemi točkami albuma najbolj vžiga vladajoči kliki v poduk položena Mene nema (gre za zgodbo o izbrisani materi samohranilki). Psihadeličnosti slednji ne manjka, zato celo vleče na kako izmed razbesnelih točk banalnega, a frontalno brezkompromisnega Damirja Avdića, le da jo vodi ženski vokal. Vmešana blues konotacija v skladbi Balada o Rozki in vrtnem palčku podkrepljena z jeznoritim rockovskim riffanjem in razgaljenimi Hemmond eskapadami mojstrsko oživlja sporočilnost verzov, ki govorijo o epilogu o posilstvu. Skladba Lilija, vrtnica, glicinija se odpira zaradi uvodnega Hammond motiva, kot neka pradavna izpoved legendarnih rockovskih kljuset Procol Harum, sicer pa je skladba prava žalostinka in nekakšen valček koprnenja neiztrohnjenega srca, ki se rodi ob izgubi najbližje osebe.
Gre za deset skladb živopisane raznolikosti. Deset zaključenih zgodb, ki stoje v vseh dejanjih izpovdi kredibilno in polno izbrušeno, kot se spodobi za pravi moment čvrsto učinkujoče simbioze poezije z glasbo.
Katarina Juvančič in Dejan Lapanja dodajata na slovensko kantavtorsko prizorišče s tem izdelkom, še eno veličastno in v merilih avtorske samoniklosti, briljantno glasbeno delo, ki ga je moč hipoma šteti pod umetniški presežek,kakršnega razume in sprejema današnji domet, sicer tradicionalno močnega kantavtorskega gibanja na Slovenskem. »Selivke« je poseben album, album posebne izpovedi, edinstven in neponovljiv. Naphan s čustvi resnicoljubja. Album edinstvene energije, edinstvenega teatra in vzdušja. Ohranja tradicijo in moč izpovedi vselej bogatega izročila slovenskega kantavtorstva. Pustite se mu zapeljati, saj boste iz nove glasbene avanture, ki vam jo ponuja album, izstopili duhovno in čustveno še bogatejši in zrelejši. Osebnostno prenovljeni. To je album, ki se vas bo s svojo izredno prožnostjo bogate sporočilnosti še dolgo dotikal.
na vrh