Healeyev stil igranja je resda bil nenavaden (zaradi slepote je možakar kitaro med igranjem držal vodoravno v naročju), vseeno pa njegov zvok vztrajno vleče številne vzporednice z zvokom blues rokerskih sodobnikov. Iz tega seveda neizbežno sledi, da Jeff v sicer suverenem dostavljanju značilno aromatiziranega blues rocka 80tih let, ki ga See The Light nudi, pogosto izpade preveč šablonsko. A s prvencem tragično preminulega kitarista le ne smemo biti prehudi, blues rock je zahvaljujoč svoji pregovorni okornosti in močno omejeni prožnosti navsezadnje le žanr potreben posebne obravnave. Healeyev talent je nesporen, sploh navdušujoča pa je kitaristova sposobnost kreiranja grobo granuliranih melodičnih form in oblik, naknadno smelo vpetih v tradicionalno razčlenjene skladbene strukture. Orisana posebnost izrazoslovja Jeffa Healeya tako nudi zadosten garant za inovativno vohljanje po žanru, v katerem pretiranih novosti že tako ali tako kronično primanjkuje.
See The Light vsej vsebinski spremenljivosti navkljub uvodoma postavi razmeroma visoke izvajalske kot tudi avtorske standarde, ko Jeff Healey s Confidence Man iz rokava brez razmišljanja potegne glavnega aduta albuma. Brezkompromisno, odločno in na prvo žogo, Confidence Man nosi vse atribute modernega blues rokerskega bisera izjemne rušilne moči, ki v podpalubju skriva karoserijsko mešanico kot britev ostre rifovske zasnove, grajene na dopadljivemu minimalizmu vitalnega ritmičnega kolesja. Confidence Man je verodostojna slikanica karakterja Jeffa Healeya, ki ostaja brez konkurence tudi na bolj kompleksnih stvaritvah, kot sta dobrodošli My Girl in River Of No Return. Kot že rečeno, v nadaljevanju se energije uvodoma serviranega trojčka loti proces etapnega razkrajanja, ko si Jeff v želji po serviranju motivov bolj dostopnega predznaka privošči nekaj manj atraktivnih manevrov. V kategorijo slednji gotovo spada That's What They Say, enostavna popevkarsko naravnana stvaritev, z jasno usmerjenim premcev v smeri iskanja komercialne prepoznavnosti. Jeff poizkuša ugajati, a z izjemo dokaj posrečene Angel Eyes, mu za prepričljivejše zlitje s pregovorno nezahtevnimi glasbenim apetiti raje manjka markantnosti v vokalu. Healey usodo skoraj nasedle barke rešuje s starimi recepturami, ki ob široko razpetem domišljijskem radiju, izdatno prispevajo k rasti precej okorno zasnovanih skladb, kot je recimo Someday, Someway. Healeyu uspe ujeti moment čiste sentimentalnosti z odlično Blue Jean Blues, ki bi, če bi skladbi nesramno odtrgali vso ognjevitost kitarskega sola, prav nesramno spominjala na Otisovo Double Trouble. Nov dolg legendi bluesa Jeff z zamudo vrne s previdno priredbo Hide Away Freedie Kinga, solidno odtegnjeno, a brez opaznega odmikanja od večine že slišanih izvedb blues standarda. V tem pogledu gotovo precej bolj navdušujoče izzveni subtilni inštrumental Nice Problem To Have, v katerem kitarist učinkovito zliva tradicionalno s sodobnim.
S See The Light je Jeff Healey pogumno zakorakal ob boku zastavonoš nove generacije blues rocka, ki je omenjeno žanrsko navezo z velikim uspehom sprva uspešno revitalizirala že v začetku 80tih let prejšnjega stoletja. Jeff je s pestrim naborom presežkov prvenca v last dobil dobro popotnico za prihodnje avanture, s katerimi pa je na žalost le redko uspel poustvariti naravno barvitost debija. Lahko rečemo, da je See The Light letvico postavila odločno previsoko za vse stričkove albume, ki so sledili, vsekakor pa je odličnega kitarista, inovatorja in plodovitega ustvarjalca za nekaj neprecenljivih trenutkov le uspela približati velikanom blues rocka.
na vrh