Tudi z albumom »Sedam« ostajajo Plavi orkestar »jugoslovanski«. Toliko bolj »jugoslovanski«, kolikor so manj »jugoslovanski« časi. Ta kontrast ostaja pri »Sedam« celo še bolj poudarjen, saj ohranja skupina tudi v letu 2012 tisti prepoznavni sentiment, ki trka na srca v stilu retro nostalgije in oživlja neke čase, za katere lahko danes mnogokrat »razočarano« žal potrdimo, da so bili mnogo lepši, zlasti pa brezbrižni.
V to vas potegne otvoritvena (R)evolucija, ki se odvija v kitici blago v slogu hita Ako su to bile samo laži, vendar z refrenom, ki dostavlja spoznanje že na sami otvoritvi albuma, da je skupina našla dovolj razgibanih idejnih rešitev, ki zadržujejo njeno kredibilnost, obenem pa delujejo še neizpeto. (R)evolucija nosi tudi poudarjeni rockerski vektor, je »najtrša« skladba albuma in škoda da kitare niso večkrat bolj izpostavljene v nadaljevanju albuma. V tej skladbi sodelujejo Dubioza Kolektiv z odličnim kontrastom v srednjem instrumentalnim delu. Torej že na samem začetku je jasno, da »Sedam« ne moremo označiti, kot album »prepisovanje od samega sebe«. Gre pa za tipičen Plavi orkestar album, kar potrdi nadaljevanje. Od glave do pete.
Naslovna skladba Sedam vzdržuje vibracijo preteklih dni osemdesetih let. Skupina dostavlja visoko poslušljiv, lahkotno aranžiran komad. Ta lahkotnost je pri Plavem orkestru vselej vžigala. Skozi njo se generira tisti značaj naivnosti, a simpatičnosti , s čimer so Plavi orkestar znali vselej kupovati množice. V skladbi Nedodirljiva (v prevodu »Nedotakljiva«) prvikrat izdatneje zadiši po pop elementu, v kitici pa bi se na Lošićeve verze z lahkoto navezal poljubni »hip-hop-er«. Slatke ćari prinaša posrečen starošolski valček v katerega bi se z lahkoto vključile harmonije kakšnih The Platters. Amerika je ena najbolj izpiljenih skladb albuma v aranžerskih rešitvah. Plesni ritem, grabežljiv refren preprostega napeva v katerega se ni težko vključiti, s posebej všečnim učinkovanjem polnokrvne razporeditve gradnikov zvočne slike v produkciji, ki objema Lošićev vokal. Skupina je skladbo izdala. kot prvi predstavitveni single albuma, ki pa je skoraj preveč izpiljen za kaj takega, obenem pa manjše zanimanje publike zanj dokazuje, da bodo Plavi orkestar ostali še naprej najbolj prepoznavni po tem, da so njihovi hiti pač ljubezenske pesmi.
V oziru hita zna mnogo bolje vžgati etno pop šlager z Dragano Mirkovič v duetu z Lošićem. Loša je skladbo ustvaril še s pokojnim Šabanom Bajramovićem, zato je skoraj samoumevno, da gre za skladbo albuma z največ elementa narodnega zabavljaštva Balkanske kulture, ki še danes polni največje koncertne dvorane tudi po Sloveniji. Ta balkanski etno element polno zaživi kasneje tudi v Život nije bajka, komercialni pop sentiment osemdesetih pa vrača na album skladba S tvojim imenom na usnama, kjer vzdržuje sladkoben Lošićev vokalni pristop plesna funk pop figura. Svaki od nas nosi svoju bol (v prevodu: »Vsak med nami nosi svojo bolečino«) dostavlja na rep albuma mehkejšo izrazno podobo skupine. Gre za melanholično skladbo o koncu razmerja med dvema, ki sta že dolgo časa skupaj. Loćevi verzi tudi to pot uspešno tržijo kuliso lahko dostopnega melosa in album se tako sklene s skladbo, ki sodi v aranžerskem smislu med močnejše točke albuma.
Skladba, ki bo sprožala največ polemik je gotovo Od kod si doma. Loša se preizkusi v delni rabi slovenskih verzov. Mož je nastanjen v Sloveniji že dvajset let. Prav neverjetno je kako mu gre Slovenščina slabo. Pa vendar ravno ta (namerna ali nenamerna – to niti ni važno) skrajno nesrečna in nerodna raba Slovenščine kontrastira skladbo na način, da deluje njeno sporočilo še učinkoviteje. Po drugi plati pa je to primer tipično butaste skladbe, ki žal kvari album.
Sedam ne dostavlja v artističnem značaju prav nič posebnega. Je preverjen in previden album, ki se skuša tržiti in kupovati množice. Človek se vpraša kako to, da skupina, ki bo kmalu napolnila 30. let obstoja, noče spraviti od sebe albuma večje art sofisticiranosti in mutlifacetnega značaja. Da si ne želi izzvati svoje kreativnosti še v drugačni luči. Bolj spontani in nepredvidljivi. To vprašanje izhaja iz logičnega sklepa, da glasbeniki artistično zorijo skozi leta, zato so takšna pričakovanja ali zahteve celo povsem upravičena. A to bodo opazili le zahtevni poslušalci, ki pa jim je v osnovnih iztočnicah njihove glasbene percepcije figo mar ali Plavi orkestar sploh so prisotni na sceni, ali pa jih ni. Prazna marnja torej.
Pa vendar, je »Sedam« kvaliteten in v vsem kredibilen album, kot pritiče imenu Plavi orkestar. Kvartet zagrizeno vztraja v tistem kar mu je zmeraj prinašalo zmagoviti poker asov. Prednjačijo znova ljubezenske pesmi. To je tista naivnost, ki se drži skupine še danes. Človek bi si želel še trših vsebin, kot ga sproža grabežljiva adrenalinska naglica otvoritvene rock koračnice (R)evolucija, medtem ko ni več vredno omenjati dejstva, da bi lahko Plavi orkestar na zrela leta v artističnem smislu bolj izzvali svoje kreativne talente. Tako pa gre za zelo previden album, ki želi v prvi vrsti ugajati masi. In bo ugajal masi. Zadržuje namreč vse kar Plavi orkestar so, so bili in bodo (očitno tudi ostali v prihodnje). Nekoč jugoslovanski zastavonoše, danes retro jugoslovanski nostalgiki. A ravno to je tisto, kar jim odpira vrata še vedno na stežaj in drži njihov korak v ritmu zahtev mainstreama aktualnega prostora in časa na Balkanu. Album izgubljen v času, ki pa je enkrat več znova srečno našel svojega lastnika. Misija za Plavi orkestar se je z albumom »Sedam« znova uspešno zaključila. Pa čeprav brez presežnikov. Zmeren, predvidljiv, sproščen, lahkoten album, pisan na kožo vsem oboževalcem skupine.
na vrh