"Secret Messages" je bil dokaz, da so Electric Light Orchestra po izidu solidnega, a nespektakularnega konceptualnega projekta "Time" (1981) resnično začeli izgubljati kompas kot skupina, ki je nekoč navduševala z izdelki, kateri so se ponašali z visoko stopnjo artistične unikatnosti in perfekcionizma, zlasti v kreiranju zanimivih, orkestralno začinjenih aranžmajev na levjem deležu svojih stvaritev. Vse bolj so postajali nek povprečen melodično rockovski oziroma pop rockovski band, ki svojim privržencem ni bil sposoben ponuditi ničesar novega. Njihovi zlati časi so bili mimo.
Veliki šef Jeff Lynne, ki je poleg vloge pevca, kitarista in klaviaturista že od nekdaj vestno opravljal tudi producentsko vlogo, je imel s "Secret Messages" ambiciozne načrte, saj ga je prvotno nameraval posneti in izdati v obliki dvojnega albuma. Če bi se mu ta nakana posrečila, bi bil to v tistem času (80-a) eden izmed sila redkih tovrstnih primerkov. Toda založba je nanj pritisnila s slabim izgovorom, češ da zaradi tedanje energetske krize, primanjkuje denarja za tovrstne "drage" projekte. Tako ga je prisilila, da je "Secret Messages" na koncu izdal kot enojen album. Šest skladb, ki bi se morale nahajati na neuresničeni dvojni izdaji, je kasneje izšlo na "Afterglow" (1990), posebni škatli zbranih del.
Album bi bil po prvotnih Lynneovih idejah verjetno dosti boljši, a se je na koncu izcimil v povsem povprečen izdelek, ki z mešanimi rezultati plove med tradicionalnimi ELO zvokovnimi finesami in tedanjimi, sintetično zabeljenimi glasbenimi trendi. V primerjavi s "Time" tu sintetizatorji v produkciji niso več tako dominantni, elementi new wavea so bolj redki in rockovska plat skupine se na večini del, predvsem zaradi večjega pomena kitare, spet prebije nekoliko bolj v ospredje. Vendar je to slaba popotnica, če gre občutiti očitno pomanjkanje navdiha pri kreiranju posameznih aranžmajev, predvsem tistih z orkestralnimi vzorci po katerih so najbolj sloveli. Ti po večini zvenijo povsem generično in sintetično. Lynneove in Tandyeve sitnetizatorsko simulirane orkestralne pasaže že tako ali tako niso bile primerljive s pravo godalno sekcijo, ki je nekoč krasila njihove najboljše dosežke.
Odnosi med genialnim, a gospodovalnim Lynneom, ki je na vsak način želel okrepiti usihajoči komercialni uspeh in ostalimi člani, ki so bili bolj naklonjeni povratku k zvokovnim koreninam skupine, že tako niso bili najboljši, ta diktatorska poteza založbe pa je še dodatno vplivala na ohlajen kreativni proces. Da je Jeffu začelo primanjkovati idej dokazuje že sam naslov albuma, ki je aluzija na sublimirana sporočila. Ni bilo namreč prvič (glej recenzijo albuma "Face The Music", 1975), da so si privoščili jedko satiro na račun (večinoma ameriških) krščanskih fundamentalistov, katerim so v tistem času, po vzponu Ronalda Reagana, spet zrasli rožički in so začeli nov križarski pohod proti "satanističnim" sporočilom v rock glasbi. Na večini skladb je zato namerno zaslediti z obratne strani snemalnega traku posneta sporočila, ki pa so seveda povsem nedolžne in večinoma šaljive narave. Lynneu je bilo to igranje s sublimiranimi sporočili že od nekdaj zabavno početje, za ostale člane skupine pa niti malo ne dvomim, da so se počasi že začeli pošteno dolgočasiti.
ELO na večini del s "Secret Messages" zvenijo kot nek povsem povprečen melodično rockovski band. Čeprav na albumu ni nobene popolnoma slabe stvaritve, na njem razen morda zaključne "Rock 'n' Roll Is King", ni nit sledu o kakšni zimzeleni ELO klasiki. Naslovna skladba, ki odpre album, je obetavna stvaritev, ki pa se po uvodnemu igranju z zvočnimi efekti, izcimi v povsem povprečno, melodično rockovsko power balado. Lynneov karizmatični, "Beatlovski" vokal še vedno zagotavlja karakteristično ELO zvokovno prepoznavnost, tudi osrednji kitarski rif ni napačen, a je žal vse skozi prisoten povsem generičen zvok sintetizatorjev in repetativna ritem linija ob kateri kaj hitro postane dolgčas.
Na "Loser Gone Wild", še eni, tokrat nekoliko boljši, melodično rockovski power baladi se Lynne in Tandy na veliko igrata z zvokom tedaj popularnih sintetizatorjev, ki obvladujejo celoten izdelek. Slednji na tej stvaritvi uspejo najti svojo pot kot dobra podlaga za subtilne vokalne harmonije in Lynneove kratke vložke na slide kitari. Lynne s svojo romantično vokalno ekspresijo kar nekaj skladb na albumu reši pred pokopom. Solidni "Bluebird" je razmeroma karakteristični ELO pop rocker z romantičnimi vokalnimi harmonijami in prepričljivimi orkestralnimi aranžmaji na klaviaturah.
"Take Me On And On" je še ena romantična balada, ki ima močan ambientalen pečat prek solidnih zaves na sintetizatorjih, vsebuje pa tudi dobro kitarsko solažo in še boljše Lynneovo petje. Stvari se poslabšajo s "Time Afer Time", kateri je povsem generičen pop rocker z nasnetimi ženskimi spremljevalnimi vokali v refrenu in orkestralnimi vzorci v ozadju, ki se na originalni LP izdaji sploh ni pojavil. Lynne je že vedel zakaj. Poskočni r'n'b pop rocker "Four Little Diamonds", eden izmed singlov z albuma, je še kar zabavna stvaritev, čeprav je na njem več sorodnosti s Status Quo kot pa ELO, s ceneno Lynneovo lirično ljubezensko izpovedjo o nezvesti ženski, ki jo je na koncu popihala s podarjenim prstanom v katerem so bili vgravirani štirje majhni diamanti.
Ena boljših stvaritev, ki brez težav preživi test časa, je gotovo visoko romantični "Stranger", ki je bila lep dokaz, da so bili še vedno sposobni ustvarjati odlični pop rock. "Danger Ahead" je še en soliden melodični rocker z dobrim refrenom. Romantična zadušnica "Letter From Spain" je predvsem demonstracija unikatnih ELO večglasij medtem, ko je "Train Of Gold" s še eno solidno slide kitarsko solažo precej ponesrečen poskus vračanja h klasičnemu zvoku. Kako povprečen in neprepričljiv izdelek je "Secret Messages" pa morda največ pove podatek, da je ena boljših stvaritev na njem zaključna "Rock 'n' Roll Is King", izšel tudi kot single, kjer gre za čisto rock'n'roll jurišnico v stilu "Roll Over Beethoven". Čeprav nikoli nisem bil oboževalec te njihove, plesne plati, je treba priznati, da so ustvarili še eno solidno pop klasiko, ki je edina skladba z albuma, ki še vedno najde pot na radijske postaje. Tu je prisoten tudi gostujoči povratnik in nekdanji član Mik Kaminski na svoji znameniti modri violini. Potem, ko ga je konec 70-ih Lynne vrgel iz skupine, je tokrat kot gostujoči glasbenik sklenil kompromis in v studiu še zadnjič sodeloval z njim.
"Secret Messages", kljub številnim kritikam, ki jih je ponavadi deležen na svoj račun, ni slab album vendar mu manjka kar dosti, da bi lahko poslušalec v njem užival od začetka do konca tako kot na večini njihovih albumov. Njegov glaven problem je v tem, da je na njem bolj malo tistih "pravih" ELO skladb, ki bi lahko poslušalca že na mah očarale s prefinjeno in melodično fuzijo rocka in klasike, zato sodi zgolj v zbirko vseh zvestih privržencev skupine. Lynne je večkrat poudaril, da so bili zadnji trije ELO albumi iz 80-ih, se pravi "Time", "Secret Messages" in "Balance Of Power" (1986) ustvarjeni zgolj zaradi obveznosti do pogodbe z založbo, češ, da skupina ni bila s celim srcem pri njihovem nastajanju. To pa je treba vzeti zgolj kot slabo opravičilo zakaj ti albumi niso bili na artistični ravni njihovih izdelkov iz 70-ih niti niso dosegli tolikšnega komercialnega uspeha. Skupina je tudi kot kolektiv začela izgubljati tla pod nogami. Najprej jih je (začasno) zapustil bobnar Bev Bevan ter se pridružil Black Sabbath, sledil mu je basist Kelly Groucutt. Slednji je kasneje celo tožil Lynnea in ELO mendežment zaradi neizplačanih zaslug. Lynne je ohromljenega rockovskega behemota uspel stimulirati še za en izdelek, nato pa ga je raje za dolgo časa poslal na spanje (ELO Part II je bila neka povsem druga, a vseeno zanimiva zgodba).
na vrh