24. let je od tega, ko je privekal na svet ta izjemen brazilski bend. Angra je s prihodom pod okrilje založbe SPV Records in izdajami albumov »Angels«, »Holy Land« ter »Firewioks« postavila nekatere, do takrat še ne slišane in neznane standarde v metalu, kar je skupno hipoma postavilo na zemljevid svetovnega metala. Skupina je od vselej slovela po izjemni tehnični izpiljenosti veličine virtuoznega sožitja, ultra-melodični dostopnosti, svojevrstnem združevanju elementov klasične glasbe z elementi tradicionalnega južnoameriškega melosa. Angra veljajo torej za progresivne metalce. Za razliko od progresivnometalskih titanov Dream Theater, so Angra pri aranžiranju vselej skrbeli za visoko kompaktnost sicer kompleksno zastavljenih aranžmajev, zato so njihove skladbe vselej vzdrževale veliko čut za izdelano in kompaktno embalažo, kjer sta kitica in refren jasno izpostavljeni. Skupina se torej nikdar ni zapletala v vrsto progresivnega eksperimentiranja pri katerem bi motivsko razpadla v vrsto komponistične fragmentiranosti, kakršna bi bila lahko na trenutke težko prebavljiva, kar za Dream Theater ne moremo vselej trditi.
Naj skrenem iz uvodne filozofije. Angra je znana po muhavosti svojih članov in zato je njena kariera živopisana z odhodi in prihodi članov. Ko se ozreš nazaj na leta njenega delovanja je sploh fascinantno, da Angra še obstaja. Kakorkoli obračamo sta dve imeni v tej skupini esencialni, da ta lahko ustvarja novo glasbo, To sta ustanovni kitarist Rafael Bittencourt in seveda izjemni Kiko Loureiro, ki seje že dvakrat oglasil tudi v Ljubljani v sklopu svojih kitarskih klinik.
Po štirih letih od izdaje albuma »Aqua« (2010) je šla ekipa skozi nove rokade v postavi. Bend sta zapustila sprva vokalist Edu Falaschi, ki ga je še v letu 2013 zamenjal cenjeni italijanski pevec Fabio Lione (Rhapsody of Fire, Vision Divine, ex-Labirynth), leto kasneje, pa je Angro še drugič v karieri zapustil bobnar Ricardo Confessori, ki ga je v času pred pričetkom snemanja novega albuma »Secret Garden« zamenjal mladi, komaj 23, letni, Bruno Valverde!
Secret Garden dokazuje izjemno zorenje kreativnega nukleusa skupine, obeh kitaristov torej Loureira in Bittencourta. Skladbe znova dostavljajo prav vse vrline po katerih so Angra od nekdaj bili cenjeni in veljajo še danes za eno najboljših progresivnometalskih zasedb, s svojskostjo avtorsko definiranega in izpiljenega glasbenega unikata. Njen glasbeno izrazni dosje je stroko prepoznaven in edinstven. V kolikor skupino ne bi pestila nestabilnost postave skozi kariero, bi si verjetno priigrala večji komercialni uspeh, tako pa je zlasti v zadnjih letih zanimanje za glasbo skupine Angra močno popustilo med množicami. K sreči pa kvaliteta ostaja!
Vse stvari sobivajo v izjemnem komponistično-aranžerskem pragmatizmu, ki dostavlja bravurozno kombinatoriko ultramelodične nalezljivosti in visoko atmosferične napetosti superiornega drama teatra, ki jezdi na krilih valovanja razpoloženjskih stanj preko albuma. »Secret Garden« je znova izjemno mračen album. Takšno mračnost so Angra prvikrat resneje postregli z albumom »Temple of Shadows« (2004). Skladbi Black Hearted Soul in Perfect Simmetry dostavljata sentiment starejših skladb kot sta klasiki Angels Cry ali Nova Era, skupina pa mestoma znova dostavlja v ritmične teksture tribalne podritme (Newborn Me (s flamenko pasažo na akustični kitari), Final Light, Upper Levels) , ki prav tako vzbujajo prepoznani klasični obraz skupine še od časov stvaritve mini epske suite Carolina The IV. Že uvodna skladba Newborn Me prinaša vse iskane tipske karakteristike progresivnega metala Angra recepture s progresivno lomljenimi ritmi (kitica, prehodni predrefren, izjemna »mid-eight« pasaža) ter atmosferičnim krešendom melodično visoko spevnega refrena. Tisti, ki iščete prebitek progresivnih elementov na novem albumu boste posebej navdušeni tokrat nad skladbo Upper Levels, ki je zagotovo kreativni vrhunec novega albuma! Zatekanja k elementom klasične glasbe je znova vse polno, predvsem pa gravitirajo ti elementi v kompozicijah proti srednjim »mid-eight« delom, kjer navadno jemljeta tudi Louriero in Bittencourt poln zalet za ekspoze nekaterih tehnično izjemno zahtevnih instrumentalnih pasaž njune bravurozne kitarske igre. Bend je torej pristopil z izjemnim dlakocepstvom v aranžiranju in znova dostavil album vrhunske artistične briljance
Posebna trenutka albuma sta tudi gostujoča ženska vokala. Prvi je tisti, ki pripada Simone Simons. Ta uvodoma odpira naslovno skladbo skoraj v slogu šansone, ki ostaja baladno zasnovana a se kasneje razvija v simfonično epsko metal suito. Mezosopran da ga vikaš. Drugi gostujoči vokal je še za kanček zanimivejši,. V izrazito mračni Crushing Room vstopi namreč v duet Doro Pesch, k dodaja v svojo prepoznavno barvo glasu občutno mero grlenosti, kar ustvarja poseben teater, ne le v skladbi, pač pa kar na celem albumu.
Angra se vračajo z odličnim albumom v žepu. Sprva je bila največja uganka prav Fabio Lione, nasploh zavoljo ne ravno najbolj posrečene reinterpretacije Angra klasik na koncertnem albumu »Angels Cry 20th Annyversary Tour«, a je možakar na »Secret Garden« dokazal, da sodi njegova prepoznavna operetnost naravnost v večplastni ekspoze komponiranja skupine. Dinamita albumu ne zmanjka. Idejni iskrivosti toliko manj. Album prevevata izjemna komponistična svežina in kot od nekdaj, na moč fascinantna uravnilovka izjemne aranžerske razgibanosti ter vrhunske melodične zabele! Brazilski metal slavčki se torej vračajo in udarjajo z vso vehemenco! Nasršeno kipeči, kot že dolgo ne!
na vrh