Ta dvojna koncertna plošča Genesis je bila izdana tik pred odhodom nenadomestljivega (dobesedno, skupina ni nikoli poiskala zamenjave zanj) kitarskega virtuoza Stevea Hacketta. Večina skladb je bila posnetih na koncertih v Parizu, v letih 1976 in 1977, na turnejah ob izidu albumov "A Trick Of the Tail" (1976) ter "Wind & Wuthering" (1977).
"Seconds Out" je druga uradna koncertna plošča Genesis in izvrstni naslednik "Genesis Live" (1973). Medtem, ko je bil "Genesis Live" izdan na pobudo založbe, brez predhodne odobritve skupine, da bi obeležila zgodnje obdobje njenega ustvarjanja in simbolično tudi preboj med velikane progresivnega rocka in je zaznamovan s šepavo produkcijo, je "Seconds Out" izdan z jasnim namenom, s strani skupine, kot defintivna izdaja in avtoritativni dokument "klasičnih" Genesis, a s Philom Collinsom na glavnem vokalu (in bobnih, seveda), namesto Petra Gabriela, ki je v tem času že začel s svojo zelo uspešno solo kariero.
Na bobnih Collinsa nadomešča izvrstni jazz fusion bobnar Chester Thompson (ex-Frank Zappa, ex-Weather Report), ki je po izidu tega albuma postal njihov stalni koncertni bobnar in nadomeščal Collinsa med njegovimi pevskimi "izleti". Na "Cinema Show" (Selling Enland By the Pound, 1973) pa ga nadomešča nihče drug kot Bill Bruford (ex-Yes, King Crimson), sicer eden najboljših in najbolj cenjenih bobnarjev v progresivnem rocku in jazz fusionu, ki je bil prva koncertna menjava za Collinsa, med koncertno turnejo skupine leta 1976.
Ker gre za poslednjo izdajo skupine s Steveom Hackettom bom temu v recenziji namenil nekoliko več besed. Hackettov prispevek je na večini skladb izjemen in večina njegovih interpretacij na teh koncertnih posnetkih celo prekosi njegove originalne izvedbe (recimo njegova izjemna solaža na "Firth Of Fifth" (Selling Enland By the Pound, 1973)).
Koncert je nasplošno odličen, skupina je bila med nastopi izjemno uigrana in to se čuti skozi večino posnetkov. Na albumu se nahajajo številne skladbe iz "klasičnega" obdobja, s tem, da iz neznanega razloga manjkajo številne skladbe iz "Wind & Wuthering" (1977), tu je samo "Afterglow". Medtem ko s "Trespass" (1970), njihove prve klasične plošče, sploh ni ničesar. Moja edina večja opazka leti prav na to, zakaj na albumu ni več skladb z "Wind & Wuthering", zadnje Hackettove plošče s skupino. Konec koncev je večina skladb posnetih na koncertu iz te turneje. So morda želeli, da bi bilo čim manj skladb s tega albuma zato, ker je Hackettov prispevek na tem studijskem albumu bil največji od vseh njegovih albumov s skupino in so želeli poslušalce nekako pripraviti na to, da čimprej pozabijo nanj?
Marsikdo bo verjetno na "Seconds Out" pogrešal Gabrielov vokal ravno zato, ker ta koncertni posnetek izpolnjuje vse tisto kar je manjkalo na "Genesis Live" (1973), torej odlična produkcija in dokaj pestro število klasik. A treba je priznati, da je Collins vseeno zelo dobro opravil svojo nalogo v izvedbah Gabrielovih klasik, čeprav je to seveda nemogoče v popolnosti izvesti, ker je bil Gabriel pač eden od tistih nenadomestljivih glasbenih umetnikov, ki se je v svoja besedila do konca vživel. "Seconds Out" je vseeno uspela klasične skladbe iz Gabrielove ere uspešno obuditi v novi obleki Genesis "Collinsove ere".
Album je zaznamovan in znan predvsem po tem, da je edini uradni koncertni posnetek skupine, ki vsebuje "Supper's Ready" (Foxtrot, 1972), veličastni 23 minutni opus, ki je za mnoge največji glasbeni dosežek skupine sploh in skladba, ki nedvomno predstavlja vrhunec tega koncertnega posnetka. Ta verzija s Collinsom je presenetljivo skoraj tako dobra kot originalna verzija s studijskega albuma. Prepričan pa sem, da bo nekaterim poslušalcem na nekaterih delih celo boljša od originala kljub odsotnosti originalnega pevca in njegovega večplastnega in izjemno karizmatičnega vokala. Po drugi strani je pohvalno, da Collins ne poskuša emulirati Gabrielovega vokala, zlasti v znamenitem, grotesknem delu "Willow Farm", kjer je bil Gabriel vedno v najboljšem "elementu". Collinsov vokal preprosto ni tako variabilen, je tudi "premehak", da bi si lahko kaj takega privoščil, sploh za (vokalno) tako zahtevno skladbo.
Nekatere skladbe, to moram omeniti, imajo sicer nekaj manjših šibkih točk. Pri odličnem epu "Firth Of Fifth" (Selling England By the Pound, 1973) recimo manjka daljši Banksov intro na klavirju. Tisti znameniti del skladbe, kjer nastopi (Gabrielova) oboa pa je Banks nadomestil kar s sinthesizerjem. Hackett tu po drugi strani še bolj blesti kot na originalni verziji. Interakcija med njegovo solažo v zaključnem delu ter Thompsonovimi oz. Collinsovimi bobni je preprosto fenomenalna. "The Musical Box" (Nursery Cryme, 1971), pa je ena od tistih Gabrielovih "zaščitnih" skladb, kjer se Collins preprosto ne more kosati z originalnim pevcem in njegovo vselej izjemno izvedbo. Žal je poleg tega ta tudi skrajšana, zgolj na njen kataklizmični zaključek v kateri si jo je brez Gabriela za mikrofonom (po možnosti z lisičjo masko na glavi) preprosto ni mogoče zamisliti.
Večina ostalih skladb se lahko zato po drugi strani enakovredno kosa z originalnimi verzijami. Atmosferična "Carpet Crawlers" (The Lamb Lies Down On Broadway, 1974) je skladba, ki odlično sede h Collinsovem vokalu saj ima izjemno melodične vokalne linije. Enako velja tudi za "Afterglow" (Wind & Wuthering, 1977), ki je še bolj atmosferične narave in s katero so tedaj ponavadi zaključevali uradni del koncerta. "Dance On a Volcano" je še ena odlična skladba z "A Trick Of the Tail (1976)", ki jo skupina odigra brez napak in ki v mogih pogledih prekaša orginal. Od Gabrielovih klasik izstopa predvsem koncertna verzija "Cinema Show", saj razen brezhibne izvedbe vsebuje na bobnih tudi bobnarskega "boga" Billa Bruforda. Tako imamo znotraj skladbe v nekem delu pravi bobnarski spopad med njim in Collinsom. Kdo je v tem dvoboju zmagal bi težko rekel, vendar gre nedvomno za enega od vrhuncev celotnega posnetka. Verzija "The Lamb Lies Down On Broadway" je prav tako odigrana zelo dobro, čeprav se Collins morda za odtenek malce prevečkrat posluži refrena.
Med skladbami za katere pa bi lahko celo o rekel, da zvenijo boljše kot studijske oz.originalne verzije bi izpostavil predvsem otvoritveni "Squonk", "Robbery, Assault & Battery" s fenomenalnimi bobni (obe A Trick Of the Tail, 1976) ter zlasti "I Know What I Like" (Selling England By the Pound, 1973), ki je po mojem mnenju edina skladba iz Gabrielovega obdobja, kjer Collins v interpretaciji prekosi svojega predhodnika, čemur se ni čuditi, saj ta skladba, prvi hit skupine, izjemno ustreza njegovemu vokalu. "Los Endos" (A Trick Of the Tail, 1976) pa je sijajen zaključek tega koncertnega posnetka in nekako najbolj primerno slovo za Stevea Hacketta, zlasti ker gre za eno njegovih najboljših kompozicij s skupino ter eno izmed njegovih osebno najljubših skladb Genesis, katero je sam na koncertih velikokrat rad izvajal kot solo glasbenik.
"Seconds Out " je simboličen zaključek konca obdobja Genesis kot progresivne rock skupine in je hkrati sijajna retrospektiva tega obdobja, kajti že z naslednjim studijskim albumom "And Then There Were Three" (1978) se Genesis kot trio preusmerijo k krajšim, kompaktenjšim in enostavenjšim skladbam, ki jim sicer prinesejo izjemen komercialen uspeh, a na račun konca veličastnih glasbenih kompozicij, inteligentih, večinoma metafizičnih besedil in dolgih, amtosferičnih epov zaradi katerih so bili tako cenjeni v svojem "zlatem" obdobju. Banks prav tako opusti uporabo melotrona, ki je bil po mojem mnenju poleg Hackettove kitare eden od zaščitnih znakov zvočne podobe klasičnega obdobja skupine. Za večino fanov progresivnega rocka se zgodba o Genesis torej zaključi po tej koncertni plošči, kljub dejstvu, da so izdali še dve sijajni plošči, ki sta vsebovali mnoge progresivne elemente. A dejstvo ostaja, da je ravno Hackettov odhod pomenil ključen preobrat v glasbeni filozofiji skupine.
na vrh