Triintrideset let aktivnosti kultnih hamburških metalcev Rage ni mala stvar. Skupina je šla v karieri skozi več vzponov in padcev. Ko je že delovalo, da je zgodba po razhodu Petra Wagnerja z genialnim Victorjem Smolskim sklenjena, je Peavy obnovil skupino in integriral vanjo dva povsem nova, znatno mlajša glasbenika, ki kar kipita od želje po dokazovanju.
Tako je v lanskem letu izšel vrste »povratniški« studijski album s pomenljivim naslovom »The Devil Strikes Again«, ki ga je po vsega dobrem letu in pol nasledil nov dosežek, ki je skupno že 23. studijski album zasedbe.
Rage so tudi novi album posneli v nespremenjeni postavi. Po vzoru power tria, slogovno pa se znova spogledujejo z obdobjem delovanja s konca osemdesetih in na preloma v devetdeseta, ko so izšli kultni albumi »The Perfect Man«, »Missing Link« in »Trapped«. Torej? Nič novega. A le na prvi pogled. K temu prišteješ znatno boljšo tehniko igranja, zalet in svežino, ki jo je prenovljeni trio zadržal in prenesel z zelo solidnega predhodnika na novi album in seveda produkcijske vzgibe modernih časov, kot jih pogojuje razvoj snemalnih tehnik v studiu. Torej nekakšna zmes starega in novega. Temu navkljub, pa je tudi ta nova inkarnacija skupine dosegla to, kar je bil njen osnovni cilj. Rage ostajajo Rage. O tem ni dvoma, obenem pa je prevetritev skupine prinesla dovolj izraznih sprememb tako v aranžiranju, kot izvedbi, da okarakterizira to inkarnacijo skupine vrsta prepoznavnosti in edinstvenosti, ko jih primerjaš z vsemi postavami skupine v njeni bogati zgodovini delovanja.
Peavy bi težko zagotovil kredibilnost obstoja novih Rage v kolikor ne bi bil Marcos Rodriguez posrečena zmes prav tistega kar novi Rage so. Kombinacija starega in novega. Rodriguez je pred tem igral v »tribute to« Rage zasedbi imenovani Soundchaser in lahko imitira tudi Victorja (nekatere prehodne okrasne harmonije na kitari v pasažah), njegov bobnarski tovariš pri Rage Vassilios “Lucky” Maniatopoulos, pa je bil pred tem bobnarski tehnik nekdanjega Rage bobnarja Chrisa Efthimiadisa, kar pomeni, da poseduje natanko tiste vrline, ki jih Peavy potrebuje za to da lahko kredibilno in suvereno nadaljuje zgodbo o Rage. Peavy ostaja pač Peavy. Njegov slog basiranja in vokalnih karakteristik sta esenci brez katerih Rage ne morejo obstajati. Vokal se mu je z leti znižal in odebelil, to je dejstvo, ob tem pa jedkega strupa v svojem vpitju možakar še zdaleč ni izgubil. Bend je postregel na novem albumu bolj masten zvok, ki je obenem silno našpičen, Peavyju pa vokal ob vsem tem še vedno več kot odlično služi.
Nasploh je močan sam začetek novega albuma, ko preseneti idejna svežina oblikovanja riffov, izvedbe in aranžiranja tako v uvodni (naslovni) skladbi albuma, kot takoj za njo v Serpents in Disguise. Rage predstavijo že uvodoma vso svojo kljubovalno zagrizenost, strogo osredotočenost in album se resnično odpira z vso ihto, ko postreže uničujočo ter rušilno agresijo. Zlovešče, temačno, okultno in? Teatralno. Tretja skladba Blackened Karma je izšla tudi kot single in je tako tud zasnovana. Na album se z njo vrne nekaj tiste obče poznane Rage himničnosti za kar je »kriv« seveda visoko spevni refren. Skladba, ki jo bomo na novih koncertnih nastopih zasedbe definitivno slišali. Udarnost in melodičnost z roko v roki. Album tudi v nadaljevanju, pa vse do svojega zaključka, zadržuej visoko kakovostno konsistenco komponiranja. Okej nekaj fraz, ki opominjajo, da jih je skupina nekoč nekje pred dvema dekadama že uporabila, je prisotnih, vendar nagovarjajo povsem nemoteče. Bend se suče od hitro kotalečega ritmičnega drvenja iz katerega veji starošolska karizma zgodnje veščine tevtonskega speed in thrash metala, pri čemer so riffi mestoma znova umetelno »potrashirani«, refreni pa dostavljajo tisto himničnost in epskost, ki je od nekdaj prisotna pri skupini. V oziru epskosti odnese prvo mesto prav zaključna Farewell, najdaljša skladba albuma, prava mala epska suita, ki nekoliko odstopa glede na njen slog od preostanka albuma, zato jo je skupina smiselno postavila na sam rep albuma. Solaže Rodrigueza so prava poslastica. Nemara bi se dalo album kanček skrajšati. Z manj repeticij refrenskih napevov, kar velja zlasti za izhodne dele skladb. Repeticije refrenskih napevov delujejo nekoliko nadležno npr. v sicer zelo dobri Justify, ki resnično ne potrebuje preko šest minut dolžine igralnega časa. Skladba, kot je Time Will Tell dokazuje, da so Rage v decembru leta 2015 na koncertih znova velikopotezno preigravali album »Black In Mind«. Fraze spominjajo na klasiko Sent By the Devil. Skladba bi se brez večjih težav lahko uvrstila na albuma »Black in Mind« in/ali »End of All Days«.
Da ne bom predolg. S »Seasons of the Black« je nova inkarnacija kultnih Rage ujela pravo ustvarjalno platformo, dvignila nivo energetskega in razpoloženjskega iztržka predhodnega albuma na še višji nivo, dostavila album še večje sproščenosti, kot ga pač diktira ustvarjalno-komponistični domet novih časov tria. Zato deluje album še kanček bolj našobljeno in pa predvsem definirano. Nasploh, ko odkrivaš podrobnosti kompozicij. Album torej, ki bo pisan na kožo vsem Rage fanom. Starim in tistim, ki so malikovali tudi obdobje s Smolskim v postavi. Rage drvijo torej neukročeno in divje dalje. Brez slehernih zavor.
Rage - Black Karma (uradni video):
na vrh