Marillion: Seasons End

Leta 1989 so se Marillion znašli na pomembni prelomnici svoje kariere. Karizmatični pevec Fish, ki je med mnogimi ljubitelji veljal za osrednjega glasbenika skupine, jih je ne dolgo pred tem zapustil, da bi se posvetil svoji solo karieri. Njihova nadaljnja usoda je ob izgubi tega navidezno nenadomestljivega glasbenika za nekaj časa obvisela v zraku in zdelo se je, da bo brez njega nemogoče nadaljevati. V nasprotju z vsemi pričakovanji se Marillion namesto tega, da bi poiskali Fishevo kopijo odločijo za nadvse pogumno potezo in radikalno menjavo, ki bo posledično pripeljala tudi do pomembne spremembe v njihovi nadaljnji glasbeni usmeritvi. Za novega pevca izberejo tedaj skoraj neznanega Stevea Hogartha, prej pevca in klaviaturista obskurne pop skupine The Europeans. Hogarth je za skupino resnično predstavljal radikalni zasuk, sploh glede na njegovega predhodnika saj je vokalno dokončno pretrgal vse njihove primerjave s prog rockerji 70-ih (na čelu z Genesis). Hogarth je bil popolnoma drugačen tip pevca kot škotski velikan, ki je vedno rad globoko pogledal v kozarec in pisal večinoma le globoko osebnostno poezijo. Z izjemo izpiljenega občutka za dramatiko Hogarth ni imel niti malo skupnega s Fishem (in seveda obratno) in to je tisto, kar najbolj zgovorno priča o pravilnosti njihovega izbora. Hogarth nadomešča Fishevo igralsko karizmo in osebnostno poezijo s širokim in večplastnim vokalnim razponom, pogosto polnim romantičnega patosa. Fishev fatalizem in sarkazem v ekspresiji in poeziji pa veliko raje nadomesti z "novim upanjem" (pri pisanju besedil mu je sicer pomagal tudi njegov prijatelj John Helmer). Gospod H' je s svojim pristopom k Marillion brez dvoma prinesel tudi več vpliva pop glasbe, katero bodo začeli vse bolj vnašati na posamezna dela in tako naredili prvi korak pri prelomu z neo progresivnim zvokom. "Seasons End" je za Marillion pomenil slogovno prehodni album saj gre obenem za prvi album novega, art rockovskega, obdobja in zadnji album, k se ga še lahko označi kot neo progresivnega. Čeprav so do tedaj veljali za gonilno silo in "očete" tega žanra pa so se po tem albumu začeli vse bolj oddaljevati od njega.

"The King Of Sunset Town", ki govori o pokolu na Tiananmenu (po naše Trgu nebeškega miru), ko je kitajska komunistična partija s tanki utišala mirne demonstracije študentov in je Deng Xiaoping dokončno postal "kralj mesta sončnega vzhoda" (pa še rima se!), je tista prelomna uvodna skladba, ki poslušalca uvede v to novo obdobje njihove glasbe ter poslušalcem na mogočen način predstavi Hogartha v vlogi novega pevca. Začne se s tihim uvodom na elektronskih efektih, ki polagoma gradijo ambient. To traja vse do trenutka, ko na velikopotezen način vskoči celotna zasedba in ustvari veličastno vzdušje. Rothery zasije z odličnim rifom, ki poslušalca v trenutku potegne za sabo in ga prepriča, da je skupina še kako živa in odločna nadaljevati novo poglavje. Ključni trenutek nastopi ob 2:30, ko na suveren in izjemno prepričljiv način vpade resnični "king of sunset town" Hogarth, ki zlasti preko odličnih refrenov prepriča za kako odličnega pevca gre in da so Marillion z njegovim izborom zadeli v polno. Prelepa balada "Easter", ki govori o (severno) Irskem boju za neodvisnost, je brez dvoma najveličastnejše in najbolj emocionalno delo na albumu, ki je hkrati eno najboljših del v njihovi zgodovini. Tu v vsem sijaju blestita Rothery s svojim tankočutnim igranjem akustične kitare in briljantno uporabo arpedžijev ter Hogarth, ki tu poje z neizrekljivim patosom. Skladbo še dodatno dvigne fenomenalna Rotheryeva solaža, ki je ena izmed najboljših v njegovi karieri. Sledi odličen izhod prek dramatično veličastnega vokala, čudovitih rifov in globokih plasti klaviatur, ki ustvarjajo sanjsko vzdušje, ki poslušalca v trenutku ponese nad oblake in mu da nov zagon tudi kadar se zdi, da nič ne gre tako kot je treba. Brez dvoma ena najlepših balad v zgodovini rock glasbe. "The Uninvited Guest" je prva popovsko obarvana skladba na albumu, kjer se izmenjujeta umirjen in udaren ritem podkrepljen na mogočnih kitarskih rifih ter Hogarthova dramatična ekspresija, kjer se prek sarkastičnega besedila odlično vživi v vlogo "nepovabljenega gosta". Rothery na koncu ponovno postreže z duhovito, zanj značilno solažo in privede to solidno stvaritev do njenega zaključka. Naslovna "Seasons End" je ekološko osveščena skladba, ki se ubada z že takrat aktualnim segrevanjem ozračja in koncem tradicionalno mrzlih britanskih zim, je prva izmed obeh daljših epov na albumu. Izjemno melanholična stvaritev, ki je prežeta z izjemno subtilnim petjem, tenkočutnimi rifi in mogočnimi plastmi klaviatur med katerimi prednjači klavir. Melanholijo sprosti subtilna kitarska solaža ter odličen vnos Kellyevih ambientalnih sinthov. Z njim so Marillion dokazali, da so še vedno mojstri veličastnih in ekspresivnih progresivnih epov kakršne so ustvarjali s Fishem. Spet bolj k popu usmerjena "Halloway Girl", navdahnjena po neki ženski jetnišnici, je še ena izmed njihovih "buditeljskih" in pompozno-melanholičnih skladb, ki so postale značilne za Hogarthovo obdobje. Prežemajo jo duhovite pasaže na Trewavasovi bas kitari, bogate klaviature, melanholične pasaže na kitari in dramatični refreni z odličnim vokalom. Izjemno melanholični "Berlin", posvečen tedaj še razdeljenemu mestu z odličnim vnosom saksofona, že kaže na njihove prihodnje artistične usmeritve in odkrivanja novih teritorijev. Po umirjenem, baladesknem uvodu sledi odločen prehod na kitari in saksofonu, katerima se pridruži mogočen "buditeljski" vokal. V srednjem delu nastopi nekoliko bolj obskurna in umirjena sekcija polna različnih stopnjujočih zvokov, ki delo polagoma pripeljejo do zaključnega prehoda, ki je eden najboljših na albumu za kar izdatno poskrbijo Rotheryeve kitarske mojstrovine (cela galona domiselnih rifov in še ena izvrstna solaža) na kitari ter razpenjeni Hogarthov vokal. "After Me" je preprosta, a zelo lepa akustična balada, ki sicer po ekspresiji ne dosega "Easter", a je vseeno še eno izmed tistih del, ki so kot ustvarjene za Hogarthov vokal. Tudi Rothery ni od muh saj na akustični kitari lepo dokaže, da ni na njej nič manjši mojster kot na akustični ter ponudi vrsto energičnih in emocionalnih rifov. Za zaključek pa ponovno demonstrira sočno solažo, ki skladbo ponese v sedma nebesa. Sledi naviti in udarni "Hooks In You", eden izmed treh singlov z albuma. Na njem se Marillion spet predstavijo v drugačni luči saj gre za učinkovito mešanico hard in pop rocka, ki je vsekakor bližja hair metalu kot pa progu. Kljub temu vsebuje odličen refren, silovit ritem in vrsto slastnih pasaž na kitari. Gre za energičnega katalizatorja, ki demonstrira njihovo vsestranskost in žanrsko neobremenjenost. Album pa zaključi mogočni ep "The Space…", kjer se nadvse učinkovito združijo vse odlike zgodnjih in "novih" Marillion, ki poskrbijo za vrhunec albuma. Izvrstni neo progresivni ep, prežet z odličnimi orkestralnimi aranžmaji, mogočnimi kitarskimi pasažami in dramatično pompoznimi vokalnimi ekspresijami, ki jo resnično odnesejo nekam v vesolje, čeprav besedilo govori o osebnostni praznini. Tu se lahko občuduje predvsem Hogarthov izjemni vokalni razpon ob nezmanjšani dramatiki, kar je nekaj v čemer je gotovo presegel svojega predhodnika.

Ponovna izdaja albuma vsebuje tudi dodatni CD na katerem se nahaja še nekaj manjših dobrot. 12-inčna verzija "The Uninvited Guest", ki zveni še bolj pop rockovsko, po ekspresiji nekoliko zaostaja za njeno originalno verzijo medtem, ko sta "The Bell In The Sea" in "The Release", skladbi ki bosta gotovo razveselili vse ljubitelje skupine. "The Bell In The Sea" je po ritmu že nekakšen predhodnik njihovih kasnejših pop rockovskih eksperimentov. Enako velja za "The Release", ki je klasični pop rockovski energijski katalizator, ki nosi mnogo skupnega z nekaterimi deli Pink Floyd Gilmourjevega obdobja kot tudi zgodnjimi U2. Obe nazorno nakažeta pop rockovsko usmeritev njihovega naslednjega albuma. Ostali dodatki predstavljajo demote nekaterih del z albuma, ki so bili posneti v glasbenem studiu Mushrom Farm. Slednji bodo zanimivi zgolj za najbolj zveste privržence skupine saj se na večini sliši, da so bili še pred nadgradnjo in da skupina na njih še ni bila sto odstotno pripravljena.

"Seasons End" za Marillion brez dvoma predstavlja najpomembnejši album njihove kariere saj so na njem naredili ključni slogovni preobrat, ki jim je prinesel številne nove oboževalce kot tudi odnesel številne stare, ki se niso mogli sprijazniti s Fishevim odhodom in slogovnim preobratom. Gre za imeniten album, ki je poln dinamike, slogovne raznovrstnosti, hipnotičnih melodij in naprednih vizij zato ne bom prav nič pretiraval, če ga označim za mojstrovino. Čeprav na njem še vedno prevladuje neo progresivni zvok, kakršnega so izgradili s Fishem pa so številni elementi popa in bogate ambientalne zavese že začetek novega, še bolj eksperimentalnega obdobja. S Hogarthom, ki je z odliko opravil izjemno težavno nalogo in se izkazal tako za odličnega pevca kot glasbenega vizionarja, so Marillion dobili nov zagon in odprli novo poglavje, ki je pomenilo nove eksperimentalne izzive ter jih izklesalo kot resnično definicijo raznovrstnosti medtem, ko so se vse bolj oddaljevali od žanrskih omejitev. Nekoliko ironično je, da s Hogarthom, katerega vokal je kot ustvarjen za pop, nikoli več ne bodo ponovili komercialnega uspeha, ki so ga dosegli s Fishem, čeprav bodo ustvarili nekaj del (na čelu z naslednjim albumom), ki bi ob učinkovitejši promociji gotovo pristale na vrhu glasbenih letvic tako pa bodo za veno ostali "England's best kept secret". Njihova glasba se bo artistično razvijala tudi v novem stoletju medtem, ko bodo njihovi neo progresivni vrstniki 80-ih bolj ali manj ostali v žanrskih okvirih.