Največja referenca za to trditev je zagotovo Adi Smolar sam. Po prvem izdelku, albumu Naš svet se pa vrti, iz daljnega leta 1989, ki ga je izstrelil iz anonimnosti, do danes, leta 2011 upravičeno lahko trdimo, da Adi danes predstavlja enega izmed vodilnih kantavtorjev slovenske glasbe. V tridesetih letih nam je namreč postregel s kar dvanajstimi studijskimi albumi, na katerih najdemo kup že skorajda ponarodelih pesmi. Kdo se ne spominja pesmi, kot so Dvajset Ljubic, Neprilagojen, Pasji dnevi, Bognedaj da bi crknil televizor, Je treba delat, Pornografska stranka, Rolica papirja in ne nazadnje Daleč je za naju pomlad, ki je tekstovno ena izmed najlepših pesmi, kar so jih kdajkoli ustvarili slovenski avtorji.
Adi se je v dosedanjem glasbenem ustvarjanju pogosto ukvarjal z aktualno širšo in ožjo družbeno problematiko, velikokrat pa so v njegova besedila zašle tudi scene za šanki in pa vsakdanji žurerski problemi, s katerimi se, običajno po nepotrebnem, ubadajo študentske glave. Prav ta formula mu je zagotovila, da si je v teh letih nabral veliko privržencev. Vsakdo se namreč lahko prepozna v vsaj eni njegovi pesmi. Identificirati se seveda nikoli ni težko, saj je Adi človek, ki se zna pošaliti na svoj račun, ki zna pokazati na svoje napake in se iz njih tudi kaj naučiti.
Se počasi daleč pride je torej po triletnem premoru (po albumu Brez dlake na jeziku iz leta 2008) nov studijski izdelek, katerega je Adi posnel skupaj s spremljevalnim bendom Mestni Postopači. Ki pa pravzaprav niso nič drugega kot 'civilizirani' Leteči Potepuhi. Ustanovni član Dejan Došlo je namreč Potepuhe razpustil in skupaj z Damirjem Jazbecem, Markom Matjašičem, Iztokom Repovžem in Sergejem Jerebom ustvaril Postopače. Le-ti albumu služijo kot odlična glasbena kulisa znova aktualnim in šaljivim Adijevim besedilom, ki seveda predstavljajo glavno in najbolj pomembno nit na izdelku.
Tokrat je Adi družbeno problematiko pustil nekoliko v ozadju. Le prva pesem Opozicija, za katero sam pravi, da jo je napisal že pred časom, govori o političnem ping-pongu. Vseeno pa ima povsem upravičeno svoje mesto na tem izdelku, kajti beseda opozicija je tudi sinonim za odnos. Katerikoli odnos. In odnosi so pravzaprav glavna tema tega albuma, kar ne preseneča, saj vemo, da se je Adi v tem času ločil in ponovno zaživel samsko življenje. Kako je opravil s to zoprno izkušnjo, na prav šaljiv način pripoveduje v pesmi Če te ena noče, te pa druga hoče. O samskem stanu govori tudi v pesmi Kako je bit sam (...če na kaj se spoznam, se na to, kako je bit sam...). Odnose obravnavajo tudi pesmi Prijateljstvo in Ljubezen, zvestoba. Slednji je zanimiva osvežitev, kajti aranžma je v stilu francoskega šansona s harmoniko, besedilo pa zelo slikovito pripoveduje, kako gresta ljubezen in zvestoba skozi leta skupnega življenja velikokrat k vragu (... pohota je zgaga, ki pamet premaga, zato pa dogajajo se žalostne reči...).
Tudi druga tematika, s katero se Adi ukvarja, je zanj kar se da aktualna. Za njim je trideset let uspešne kariere in hrabro se je že rokoval z Abrahamom. O tem, kakšne tegobe zrela leta prinašajo, spregovori v pesmih Dnevi so kratki, noči pa dolge, Ne gre, ne gre, Življenje se konča. Vse seveda ni enobarvno in nikoli tako zelo žalostno, kot je videti na prvi pogled. Zato je prisoten tudi edini flirt s preteklostjo oz. pubertetniškim obdobjem, katerega si Adi privošči v pesmi Bavbav. Pesem je posneta v duetu s Tanjo Žagar in - prav zanimivo - to je celo Adijev prvi duet sploh.
Naslovna pesem Se počasi daleč pride zaključuje mini opus Adijevih novih verzov. Kar seveda ni slučajnost, saj nam v njej sporoča, da je najbolj srečen, ko nas zabava in za to je še celo plačan (... ko se vozim, premišljujem, kako mi je lepo, rad ljudi razveseljujem, pa še plačan sem za to...). Hkrati se nam na svoj način zahvaljuje, ker smo njegova besedila sprejeli za svoja (...dokler mi sonce ne zaide, iskal poti bom do ljudi...).
Adi je vedno bil mojster rim in tudi s tem albumom svoje mojstrstvo potrjuje. Povedati kratko in jedrnato v treh kiticah tisto, za kar bi vsak drug potreboval trideset strani knjige, je zagotovo ena njegovih največjih odlik. Ne le to. Lahko si privošči preprosto rimanje, ki bi ga zmogel vsak povprečni osnovnošolec, toda le on je sposoben dodati tisto briljantno vrstico, ki iskrivo začini celotno kompozicijo. Ker je tudi melodija običajno zelo enostavna, gre Adi hitro v uho in v glavi dolgo ostane. Tokratni izdelek je morda v tem smislu nekoliko specifičen. Mlajša ušesa ga bodo verjetno preslišala, prepričana pa sem, da bo pri zrelejši publiki naletel na zelo ugoden odziv.
Albumu tako izrekamo dobrodošlico in privoščimo, da bi Adi prišel ne samo daleč, temveč še dlje. Želimo si, da se nikoli ne uresniči del njegovega teksta iz pesmi Ne gre, ne gre "...življenje se izteka tudi vašemu poetu...", kajti njegovih iskrenih besed in šaljive hudomušnosti na svoj in tudi naš račun bomo vedno lačni.
na vrh