»Še ena pomlad« je pravzaprav uglasbitev poezije velikega Frana Milčinskega Ježka s strani njegove vnukinje Nane. Očitno je beseda »umetnost« drugo ime za družino Milčinski, ki ga v naših časih v svojem artistično ustvarjalnem razcvetu udejanja, kot legitimni dedič družine, Nana Milčinski.
Nana Milčinski je v kulturno umetniškem utripu Slovenije dodobra uveljavljeno ime. Znana je po kontinuiteti plodnega sodelovanja z Anton Podbevšek Teatrom iz Novega mesta. Plod tega partnerskega sodelovanja sta denimo uprizoritvi predstav »Hamlet 60 minut« in tiste, nastale v navezi s Siddharto, imenovane »Livingstonov poslednji poljub« (2010).
Nani sta k uglasbitvi 13. izbranih pesmi, ki v avtorskem oziru pripadajo neponovljivemu geniju lika in dela njenega dedka, pomagala Martin Štibernik, slednji velja za enega najbolj plodovitih avtorjev glasbenih uspešnic in »mali Doug Wimbish« bas kitare Anže Langus Petrovič »Dagi« (Da Phenomena). Oba glasbenika sta pripravila Nani tudi melodije vokalnih linij. Nana očitno ni želela stvari prepustiti naključju, zato je vpoklicala na pomoč v studio tudi prekaljena glasbenika, siceršnja Elevators pajdaša, ki premoreta obtežen spisek preteklih in trenutnih sodelovanj s kopico prominentnih glasbenih imen na Slovenskem enačaja razsežnosti telefonskega imenika! To sta odlična vešča svoje glasbene obrti in sicer kitarist Robert Pikl in bobnar ter tolkalist Sergej Randjelović »Runjoe«.
Gre za artistični izziv, ki zahteva ves pogum. Talenta Nani ne manjka. Še manj idej, volje in kipečih ustvarjalnih želja. Poleg vsega tega pa je Nana briljantni vokalni interpret, ki je za to, da oživi poeme svojega dedka, morala za hip »resetirati glavo na točko nič«, se potopiti v leta brezbrižnega otroštva, sladke naivnosti, ko jo je pestovala, ljubkovala, negovala in skrbno ščitila dedkova navzočnost. To potovanje v preteklost ovito v mehkobo nedrja oceana spominov polnih nostalgičnega koprnenja, je osnovna iztočnica Naninega pristnega oživljanja globoko pronicljive izpovedi edinstvene, mnogokrat v vsem pretresljivem resnicoljubju prav bridke poezije (in fantazije) Frana Milčinskega Ježka. T aje bila lahko družbeno kritična (Pesem o vetru) ali pa je vzbujala srž eroticizma (Božič 1944) Od tod tudi pomenljiv naslov albuma »Še ena pomlad«, ki ne pomeni nič drugega, kot še eno srečanje Nane z leti brezbrižne mladosti in otroštva. Žal poznam premalo ozadja vse zgodbe, a ni težko sklepati, da je Ježek te svoje pesmi interpretiral tudi v krogu domačih, zato se je prenekatera med njimi prav gotovo globoko zasidrala takrat mnogo mlajši Nani v srce. Slednji stavek je zgolj domneva, a izhaja iz užite vibracije tega izdelka.
Celotni album nosi organski ten. Tu ni skrivalnic za učinki zvočnih manipulacij, ki jih ponujajo tehnikalije razkošja studiev. Naravna zvočna krajina enakomerno razporejenih gradnikov zvočne slike deluje čutno, toplo stvarno, dinamično živahno. Ti gradniki spremljave, kot blage prosojne tančice objemajo z voljno mehkobo, skoraj neopazno, nevsiljivo, a na moč kompatibilno v centralno goriščnico umeščeni ekspoze vokalne igre Nane Milčinski. Skladba Čakam nate je prelep, sproščen in neobremenjen uvod v album. Deluje sanjavo, klaviature pa, z rustikalnim zvokom melotrona, držijo to sanjavost visoko na krilih, ko vstopajo v kontrastni dialog z brhkim vokalom. V uvodni skladbi skoraj neopazna ritem sekcija popelje poslušalca do pristanka na trda tla v art pop skladbi melodično nalezljive lahkotnosti pozitivno naravnane Zaljubi se v življenje (izdana, kot drugi single albuma).
Čeprav je jasno, da je vse na albumu v prvi vrsti podrejeno goriščnici vokalne interpretacije, je spremljevalna ekipa prekaljenih glasbenikov tako zrutinirana, da najde v sicer ozko definiranem aranžerskem ogrodju elementarnega sosledja kratkih in kompaktnih skladb, kjer si kitice in refrenski napevi hitro podajajo roke ter privedejo poslušalca do bistva sporočilnosti, dovolj prostora za plasma sočnih aranžerskih okraskov. Ekipa spremljevalnih glasbenikov najde torej na tem albumu še vedno dovolj manevra za ekspoze pronicljivih aranžerskih dovtipov, ki dodajajo na album prepotreben ščepec art zabele, da skladbe niti na eni sami točki ne zapadejo v dolgočasje predvidljivosti potencialno banalne izbire aranžerskih rešitev, kar bi na albumu lahko izgubilo sposobnost dostojnega kosanja z dometom vokalne ekspresije.
Dotik Štribernika je skoraj esencialen v plasmaju okraskov aranžiranih klaviatur, ki mojstrsko rešujejo potencialne intrige na albumu, kakršne bi lahko privedle v izrazno plitkost materiala. Tako njegovi aranžmaji v potezah odločilno bogatijo elementarni minimalizem oblikovanja skladb, kot sta Pesem o vetru aii/in Zakaj greš mimo .
Ti glasbeniki so izkusili v karieri glavnino udejstvovanj v različnih glasbeni formacijah in zategadelj žanrih. Prav to je plod razgibanega aranžiranja, kjer so osnovni art pop gravuri občasno dodane še druge žanrske začimbe. Tako trčimo v ujete odtenke bluesa (Zaljubi se v življenje, Božič 1944), južnjaškega country melosa in jazz glasbe (Ko ura bo odbila), countryjevsko radoživost (Oj, moj fant). V Ne laže pa ne, Ciciban se Pikl odpove možnosti »rag time« vpada na kitari, v zameno za to pa sprosti prostor rešitvam Štribernikovih klaviatur. Tu je posebej intimna in The Beatles-ovsko zveneča Dragi (prvi single album). kabaretno šansonjerska Sedi mi sedi v naročje z izpostavljenim jazz etno elementom v pejsažu solizmov spremljave, kot tudi neizmerno krhko senzitivna žalostinka Pisemce. Zaključna Zamorjena pesem nosi podobno zgradbo kot otvoritvena Čakam nate, kot tudi podobno energetsko vibracijo (sanjavi element). Solze na oknu s prelepim razvojem melodije poseduje izredno posrečeno kombinacijo art pop dialoga in je izvrsten kandidat za tretji single tega albuma.
Senzitivna plat je bistvo tega izdelka! To pa prinaša v izobilju nanj Nanin vokal. Prijetna barvitost Naninega vokala v kombinaciji s čutno vživetostjo skozi zmes koprnečega hrepenenja, občutij tesnobe, pa po drugi strani lahkotne radoživosti, če ne že kar igrive nagajivosti, kot tudi hladne odtujenosti, so goriščnice senzitivne plati albuma, ki prevzema izrazni primat na albumu.
Nana je kanček priredila verze, da se razumejo logično ko jih interpretira ženski vokal, saj jih je spesnila moška duša. Tudi naslovi so kanček prirejeni. Recimo pesem Dragi se v izvirniku imenuje Draga. Material je pač prestal nekaj nujno potrebnih adaptacij poezije Ježkovih izvirnikov.
Gre za izjemno senzitivno ploščo, za katero bi z lahkoto verjel, da je besedila v celoti prispevala Nana Milčinski, tako intimno in globoko prodrejo v kotičke poslušalčeve duše in zavesti. To pomeni da je misija Nane Milčinski na tem albumu dosegla svoj osnovni namen. Gre za izredno posvetilo Franu Milčinskemu ježku, ki je detajlirano v vseh karakteristikah pravzaprav optimalno. To je do kreativne točke, ko težko rečeš, da gre sploh lahko še bolje.
Album je lahko odlična iztočnica potencialne bodoče kariere Nane Milčinski nasploh, v kolikor bi se preizkušala v vlogi kantavtorice. A je za to potrebno najprej najti lastno pesniško avtorsko pronicljivost. Bomo videli kaj bo prinesla prihodnost. Po izkazanem na albumu »Še ena pomlad« je jasno kot beli dan, da se Nani splača na vsak način vztrajati v izbrani glasbeni niši, kot ga je izbrala za album »Še ena pomlad«, četudi ji drugi pišejo tako poezijo, kot glasbo, saj je domet njene iskrene vokalne interpretacije tisto, kar v slehernem trenutku polnokrvno prepriča poslušalca. Še ena pomlad« je odličen glasbeni dosežek za leto 2012 na Slovenskem. Razgibano barvit, lahkotno poslušljiv, a globoko izpoveden in dražljivo pronicljiv. Ježek bi bil nedvomno ponosen na vnukinjo. Upajmo da dobi ta prelepa zgodba v dogledni prihodnosti tudi svojega studijskega naslednika.
na vrh