Marillion: Script For A Jester's Tear

"So here I am once more…". S temi legendarnimi verzi se je v prvi polovici 80-ih začel preporod progresivnega rocka. V času, ko so punk, new wave in sintetični pop potisnili progresivni rock skorajda na rob preživetja in ko so se legendarne skupine kot so bile npr. Yes, Genesis, Kansas itd. smešile s pretirano komercializacijo svojih del ter prodale svoj glasbeni izraz večjemu komercialnemu uspehu, se je na tleh Velike Britanije (le kje drugje?) pojavila peščica nadobudnih mladih skupin, odločenih, da že skoraj mrtvemu žanru ponovno vdihne življenje. In na njihovem čelu so bili Marillion s svojim karizmatičnim škotskim pevcem Fishem (njegovo pravo ime Derek Dick je bilo manj všečno), ki je s svojim izjemno karizmatičnim vokalom in odrskimi nastopi ponovno obudil duh Petra Gabriela (ex-Genesis) s tem pa tudi duh vsega, kar je bilo najboljšega v zlati dobi progresivnega rocka. Že s svojim prvim singlom "Market Square Heroes" (1982) so Marillion napovedali, da se ne šalijo in kanijo resno s svojim glasbenim poslanstvom. Kljub pogostim primerjavam s starejšimi prog rock skupinami, predvsem z Genesis (zaradi prej omenjenih sorodnosti med Fishem in Gabrielom), ki so nedvomno pomembno vplivale na njihov glasbeni izraz, pa so bili Marillion popolnoma samosvoja skupina, ki je že na začetku ponudila povsem prepoznaven zvok. Tako je bil recimo Fish že takrat s svojimi izrednimi izpovednimi besedili, kjer je notri pogosto prelil samega sebe, eden izmed najboljših poetov v (prog) rock glasbi. Kitarist in ustanovitelj skupine Steve Rothery pa je že kmalu postal znan kot eden najbolj prefinjenih kitaristov tistega časa. Njegova kitarska tehnika je nekoliko spominjala na izvrstne kitariste kova David Gilmour (Pink Floyd) ali Andrew Latimer (Camel), a s povsem karakterističnimi prijemi. Tudi Pete Trewavas na bas kitari je bil eden izmed najbolj originalnih basistov novega vala prog rocka, kar je pravzaprav še vedno. Mark Kelly je prav tako na klaviaturah dodal potrebno mero simfonike, ki pa je ves čas ostajala v zmernih količinah, podrejena ritmu in kitari, z zvokom klaviatur značilnih za 80-a po katerih se je skupina pomembno ločila od svojih predhodnikov iz 70-ih (in kar je z leti postala ena glavnih značilnosti neo-prog rocka). Omeniti velja tudi bobnarja Micka Pointerja (zdaj pri skupini Arena), ki je s svojim preprostim, a udarnim načinom bobnanja dodal svoj mozaik k dobri ritem liniji skupine. Marillion so bili takrat prav gotovo največje upanje ljubiteljev progresivnega rocka in ko so izdali svoj prvenec so ta upanja več kot presegli. Ustvarili so namreč veličastno mojstrovino in definitvni album novega žanra neo-prog rocka, katerega so tedaj nevede so-ustvarili. To je nekaj kar ob debutu uspe le redkim skupinam.

Da gre za poseben album napove že pogled na odlično naslovnico, ki je delo Marka Wilkinsona, kjer lahko vidimo žalostnega dvornega norčka z violino (zaščitni lik iz zgodnjega obdobja skupine), kako osamljen in strtega srca zaman poskuša napisati ljubezensko pesem. Ta nenavadni lik pa je seveda le ena izmed mnogih Fishevih personifikacij, ki nas uvede v koncept njegovih globoko osebnih besedil. Osrednja tema tega albuma je namreč nesrečna ljubezen in medčloveška odtujenost, ki pogosto vlada v modernem svetu . Na albumu je šest visoko kvalitetnih daljših kompozicij, večinoma epskih motivov, katere vse po vrsti odlikuje izjemna variabilnost, intenzivnost pa tudi inovativnost. Torej najboljše lastnosti progresivnega rocka. Album prav tako odlikuje odlična produkcija, ki je bila prav gotovo pred svojim časom.

"Script For A Jester's Tear" se odpre z žalostnim in tihim uvodom, kjer lahko slišimo melanholičen Fishev vokal, ki izraža neizmerno bolečino ob izgubi ljubljene osebe. Temu sledi (legendaren) udaren prehod na bobnih, kjer nastopi Rotheryeva "jokajoča" kitarska solaža. Fishev dramatičen vokal je poln neustavljivega žara, ki se vrti od melanholije do besa, katerega lahko povzroči samo zlomljeno srce. Njegov vokal s prepletom kitarskih solaž ustvarja izjemno vzdušje, ki se po vzdušju in ritmu ves čas spreminja . Med posamezni prehodi se menjavajo mirne in dramatične pasaže in Fishev vokal tedaj pogosto zveni narativno. Najbolj legendaren, nostalgičen in dramatičen pa je izhod iz kompozicije z nesmrtno tercetno melodijo in izjemnim vokalom, ki še dolgo potem poslušalcu spušča mravljince po hrbtu. Nedvomno eno izmed najbolj melanholičnih in emocionalnih, a tudi najveličastnejših del v zgodovini (neo) progresivnega rocka in po mojem mnenju definitivna kompozicija tega obdobja skupine (in tudi moje najljubše delo skupine). Sledi klavstrofobično udarni "He Knows You Know" s svojim na daleč prepoznavnim kitarskim rifom, ki govori o odtujenosti in norosti, ki jo povzroča odvisnost od drog. Zopet lahko slišimo Fishev dramatični in skoraj trpeči vokal, ko poje o odtujenosti odvisnika, ki se potaplja v stresu, manijah, norostih in iluzijah, ki jo povzroča jemanje drog. Legendarni prehodi prek Kellyevega sinthesizerja in Rotheryeve melanholične solaže pa povzročijo glavni klimaks. Ko Fish ponovno nastopi z verzi "he knows you know" je zraven podkrepljen s spremljevalnimi vokali in tedaj kompozicija doseže vrhunec. To je čudovita skladba in ena prvih v rocku, ki jasno opozarja na probleme jemanja drog. Izšla je tudi na njihovem drugem singlu. Eden izmed številnih vrhuncev albuma pa je tudi epski in izjemno variabilni "The Web", še ena veličastna stvaritev, ki bo za vekomaj ostala v srcih ljubiteljev skupine. V skladbi navdušujejo predvsem izjemno raznoliki prehodi in vrsta domiselnih in subtilnih Rothryevih solaž, podkrepljenih s Kellyevimi sinthesizerji. Tudi tokrat pa je glavni nosilec dela Fishev izjemno variabilen in karizmatičen vokal, ki skladbo večkrat ponese v čisto neke druge sfere, tako rekoč v neko drugo dimenzijo. To je prav neverjetno kakšno vzdušje je sposoben ustvariti ta izjemni pevec, ki ni sicer nikoli slovel po svojih tehničnih sposobnostih. Zlasti pa "ubija" Rotheryeva solaža v srednjem delu, ki je prav gotovo ena njegovih najboljših na albumu. Še zlasti pa navduši v trenutku, ko se ji pridružijo nagli prehodi Pointeryevih bobnov in sijajen vpad Kellyevih ambientalnih klaviatur. Nakar Fish, ponovno s čisto drugačno barvo glasu, delo prenese v novo dimenzijo. V zaključku sledi izvrsten preplet Kellyevih in Rotheryevih solaž, podkrepljen z odločno ritem linijo in seveda Fishev vokal, ki dokončno razpara gosto mrežo te čudovite večplastne kompozicije. Po kar treh do skrajnostih dramatičnih stvaritvah sledi trenutek sprostitve in čas za zabavo. Nastopi namreč nepozabni "Garden Party", še danes eno najbolj priljubljenih del skupin. Ni težko ugotoviti zakaj. Z enostavnim, lahkotno poskakujočim in enakomernim ritmom ter hudomušnim besedilom o dekadenci britanske visoke buržoazije je nadvse zabavna stvaritev, ki skupino prvič pokaže tudi v luči izvrstnih zabavljačev z dobrim smislom za humor. Glavni refren sicer ni kdove kaj posebnega, a posamezni instrumentalni deli so izjemno zabavni in originalni. Predvsem pa to velja za Fishev vokal, ki je tu eden najboljših na albumu. Zlasti je zabaven tisti del, ko Fish v verzih opisuje najljubše skrivne dejavnosti vesele druščine. Tudi tokrat ne manjkajo markantne kitarske in klaviaturske solaže. Na koncu skladba pridobi prav poseben preobrat, ko z naglim ritmom zaključi povabilo na vrtno zabavo. Naslednja kompozicija "Chelsea Monday" je zopet povsem drugačnega vzdušja in strukture, saj se odpre s precej temačnim in počasnim uvodom. Nakar po Fishevi sočni vokalni igri nastopi ubijalska Rotheryeva solaža, ki poslušalca znova navduši s svojo intenzivnostjo in subtilnostjo. Zlasti godi njegov vnos tercetnih melodij, ki celo nekoliko vlečejo na tiste po katerih sicer slovijo Iron Maiden. Najboljši del pa je, ko se Fishev razkačen in melanholičen vokal skladno prepleta s kitarskimi solažami. Skladba je polna raznolikih vzdušij, ves čas pa prevladuje neko napeto in mračno vzdušje. Poslednje delo na albumu je navita in variabilna mojstrovina "Forgotten Sons", posvečena tragičnim dogodkom povezanih z nekim terorističnim napadom iz preteklosti, ki po mojem mnenju vsebuje nekaj najboljših Fishevih vokalnih predstav v njegovi celotni karieri. Ritem je tu eden najintenzivnejših na albumu, Rotheryeve okusne solaže pa so tokrat pri produkciji za malenkost potisnjene v ozadje. Ne glede na to tudi tokrat demonstrira nekaj izmed svojih najboljših in najtrših solaž. V srednjem delu preseneti tudi funky ritem in kitarska solaža, nakar sledi tisto glavno. Kot že omenjeno, Fish je tu v vrhunski formi in njegov glavni trenutek nastopi v srednjem delu, kjer si privošči krajšo naracijo v vlogi nekakšnega blaznega in hujskaškega verskega fanatika. Zlasti šokanten je njegov končni, fanatičen vzklik "amen" nakar sledi še nekaj militantnih klicev. Ena najboljših kritik na nesmisle kot so organizirane religije in birokracija. Vrhunec pa je legendarni epski zaključek z melanholično kitarsko solažo in Fishevim do konca razkačenim vokalom, ki apelira na vse pozabljene sinove, ki so padli pod vpliv razno raznih samomorilskih sekt tega sveta.

Ponovna, dvojna izdaja iz leta 1998 ponuja izvrsten nabor bonus skladb. Med njimi po pomembnosti in prepoznavnosti prav gotovo najbolj izstopa legendarni prvi single skupine "Market Square Heroes". To je enostavneje grajena skladba, katero odlikuje poskakujoč ritem in kot vedno odličen Fishev vokal, zlasti v melodičnem glavnem refrenu. Z njo so Marillion že na začetku svoje kariere dokazali, da imajo izjemen talent tudi za ustvarjanje kompaktnejših in komercialno dostopnejših del (kar bo v prihodnosti tudi obrodilo sadove). Skladba je postala zlasti priljubljena na njihovih koncertih, kjer je Fish v keltski maski s skoraj fanatično zagnanostjo prek besedila pozival k revoluciji. "Three Boats Down From The Candy" ima morda smešen naslov, toda gre za še eno izvrstno, manj znano delo skupine, ki je izšlo samo na B-strani singla. Še ena dramatična kompozicija, polna menjavanj vzdušij in številnih prehodov, katero odlikuje odličen glavni prehod, ko nastopi izjemna instrumentalna pasaža s še eno nesmrtno Rotheryevo solažo (z lahkoto ena njegovih najboljših). Temu pa sledi tudi melanholični Fishev refren. No, obe omenjeni deli pa z lahkoto zasenči epska suita "Grendel", ki je prav tako izšla samo na singlu. Gre za edini daljši ep skupine, ki se je po dolžini (pa tudi kvaliteti) približal delom legendarnih skupin 70-ih. Je tudi edina stvaritev skupine katero je moč upravičeno primerjati s kakim delom Genesis. Osrednji motiv te kompozicije namreč precej spominja na tistega z Genesis klasike "Supper's Ready" (sekcija "Apocalypse in 9/8") z njihovega legendarnega albuma "Foxtrot (1972). Vseeno pa se "Grendel" še vedno dovolj razlikuje od svojega bolj znanega vzornika, da gre za eno najveličastnejših del skupine. Tudi besedilo je odlično. Pripoveduje namreč zgodbo o legendarni pošasti Grendel (iz srednjeveškega epa Beowulf), a skozi oči pošasti (po modernejši literarni predlogi). Kakor nosi podobnosti z omenjenim delom Genesis pa bo to delo vedno ostalo edinstveno in med njihovimi najboljšimi kompozicijami, saj niso nikoli več ustvarili česa podobnega (v smislu glasbene strukture). Pretirano bi bilo seveda reči, da gre za njihovo najboljše delo, zagotovo pa gre za njihovo najbolj ambiciozno delo do zdaj. Od del ki so izšle na B-strani singlov je tu še "Charting The Single", ki je prav gotov najšibkejša skladba na tej izdaji. Ostale tri bonus skladbe sta demo verziji "Chelsea Monday" ter "He Knows You Know" in alternativna verzija "Market Square Heroes" (tudi ta verzija je drugačna kot tista, ki je izšla na singlu).

Po izidu albuma je sledila tudi ena redkih, a pomembnih menjav v zgodovini skupine. Mick Pointer, sicer povsem soliden bobnar in originalni član skupine, je kot njihov "najšibkejši člen" na Fishevo pobudo kmalu po izidu albuma moral spakirati kovčke. Zamenjal ga je Ian Mosley (ex-Steve Hackett, ex-Curved Air), ki je še danes njihov bobnar. Čez mnogo let je Mick uspel dobiti pravo mesto v novejši neo-prog skupini Arena, ki je v marsičem nadaljevala prav tisto kar so Marillion zapisali s tem albumom.

"Script For A Jester's Tear" je eden najveličastnejših dosežkov v zgodovini progresivnega rocka ter ključni album skupine (pa ne samo skupine temveč celotnega neo-progresivnega rocka). Je tudi album, katerega bi priporočil tistemu, ki jih ne pozna pa ne ve kje začeti. Od kasnejših albumov skupine se razlikuje predvsem po svoji uravnoteženi udarnosti in epskosti, katere Marillion niso nikoli več ponovili (po mojem mnenju namerno, saj so se glasbeno začeli razvijati v drugo smer, ki je imela manj povezav z vplivi klasičnega prog rocka 70-ih). Marillion so v naslednjih letih ustvarili še vrsto odličnih in tudi zrelejših albumov, a nobeden ni uspel preseči nostalgične avre in intenzitete njihovega veličastnega debuta.