Bilo je nekoč, ko je bil sleherni novi studijski izdelek v režiji legendarnega pevca, skladatelja, producenta in svetovno razpoznavnega dobrodelnika Petra Gabriela pričakovan z nezanemarljivo mero vzhičenosti s strani vseh ljubiteljev art rockovskih glasbenih smernic. Gabrielova samostojna kariera je bila od nekdaj zaznamovana z njegovo obsedenostjo z zvočno dovršenostjo, inovativnim preizkušanjem novih inštrumentalnih in snemalnih tehnologij ter sodelovanjem z armado različnih glasbenikov iz celega sveta. Logična posledica njegove polne delovne zasedenosti in skakanja z enega konca sveta na drugega, tako v vlogi glasbenika kot podpornika številnih humanitarnih dejavnosti, je bila ta, da je za vsak novi studijski izdelek potreboval čedalje večje število let. Privrženci so to dobro sprejemali, saj je bil skoraj vsak sledeč studijski projekt vsaj tako blesteč kot njegov predhodnik, če ne celo boljši. Po fenomenalnem albumu "Up" (2002) in dokaj zanimivem mednarodnem projektu "Big Blue Ball" (2008), kateri je izšel pod sloganom različnih izvajalcev, pa je tega trenda z izidom "Scratch My Back" nepreklicno konec.
Njegov najnovejši studijski projekt na katerem gre v osnovi za zbirko priredb drugih izvajalcev prinaša veliko razočaranje za vse tiste, ki so Gabriela vzljubili predvsem kot strastnega glasbenega inovatorja, saj je to prvi znanilec novo prirojenega kroničnega pomanjkanja ustvarjalnih idej. Samo ugiba se lahko kaj je imel stari dobri striček Gabe tokrat za bregom. Najbrž je pričakoval, da bo njegov najnovejši projekt vsaj tako revolucionaren kot prejšnji, a se je na koncu izkazalo ravno nasprotno.
Že pred izidom je bilo znano, da "Scratch My Back" ne bo nov studijski album v pravem pomenu besede, temveč prej poseben projekt pri katerem bo Gabriel prvič do zdaj naredil priredbe različnih, bolj ali manj popularnih izvajalcev iz sveta popularne glasbe med katerimi izstopajo imena kot so David Bowie, Paul Simon, Lou Reed, Talking Heads, Neil Young, Radiohead, itd. Vse to izključno s podporo svojih glasilk, klavirja ter spremljavo simfoničnega orkestra, kar pomeni da gre za njegov prvi projekt brez skupine različnih inštrumentalistov; torej nobenih električnih kitar, bobnov ter drugih običajnih rockovskih pripomočkov.
Vse skupaj bi morda lahko celo izpadlo zanimivo v primeru, da bi to zbirko dvanajstih priredb odigral na svež in kreativen način, če se je že odkrižal pomoči spremljevalnih inštrumentalistov. Kot tolikokrat do zdaj v svoji karieri je poskusil nekaj novega, do zdaj še nepreizkušenega. Vse skupaj pa se je na koncu izcimilo v zbirko povsem zaspanih, tako rekoč sterilnih balad ob katerih lahko, če ne drugega, stare mame mirno srebajo opoldanski čaj in pletejo jopico za vnučka med spremljanjem najnovejše latino-žajfnice. Na žalost bi se lahko reklo, da to dandanes postaja Petrova prevladujoča ciljna publika.
Njegov trpeči vokal sicer ohranja tisto prepoznavno barvo, ki mu je prinesla sloves enega najbolj unikatnih in teatralnih pevcev, a v ekspresivnem smislu bolj kot kdajkoli daje vtis žalostnega, utrujenega in priletnega možakarja, kateremu se vse bolj upogiba hrbtenica pod težo številnih življenjskih razočaranj. Kaj takega, torej jamranje nad čustvenimi razočaranji, bi se prej pričakovalo od Petrovega bivšega Genesis kamerada Phila Collinsa, ki se je vsaj v zadnjih letih izkazal za modrejšega ter pravočasno zaključil samostojno kariero, kar se tiče njegove vloge aktivnega studijskega in koncertnega glasbenika. Večina besedil je sicer v osnovi dobrih, saj so jih originalno napisali skoraj sami mojstri posrečene rabe liričnih besed, a Gabrielova interpretacija je na splošno popolnoma ponesrečena, razen če so vam všeč sivi in deževni popoldanski dnevi.
Za slab vtis poskrbi že uvodna priredba Bowiejeva klasike "Heroes", katere razen po besedilu praktično ni mogoče prepoznati. Iz optimistične, poskočne in bodrilne skladbe je uspel iz nje napraviti morečo žalostinko, kar konec koncev ni kar tako, vsaj v negativnem smislu. Tudi preostale priredbe na čelu z "The Book Of Love" (originalno The Magnetic Fields), ki je bil izbran kot prvi single albuma, so odigrane na podoben način, v skorajda identičnem tempu, brez kakršnih koli slogovnih odklonov. Peter z redkimi izjemami ohranja isto vokalno lego. Le nekajkrat nepričakovano povzdigne glas ter poskrbi za par redkih, vsaj pogojno rečeno, dramatičnih trenutkov, ko se lahko občuti ves njegov melanholični patos.
Blamaže pa s tem še ni konec, saj lahko v prihodnjih mesecih pričakujemo še naslednika tega projekta s prikladnim naslovom "I'll Scratch Yours", kateri bo vseboval zbirko priredb izbranih Gabrielovih del s strani vseh glasbenikov, katerim se je Peter priklonil na "Scratch My Back". Torej, Bowie in preostala tovarišija so zdaj na potezi, da odgovorijo na Petrovo "genialno" idejo, ko je dosegel poseben sporazum, da bo naredil priredbe dvanajstih različnih izvajalcev, če bodo ti v zameno naredili dvanajst priredb njegovih del. Torej ta album ni izšel samo zaradi Petrovega velikega občudovanja teh glasbenih izvajalcev, temveč so simpatije obojestranske. Izbira nekaterih imen dvomljivega slovesa iz sveta sodobne popularne glasbe, medtem ko bi bilo bolj logično, da bi izbral priredbe tistih izvajalcev, ki so vplivali na njegov glasbeni razvoj (lepo bi bilo denimo slišati njegovo verzijo Procol Harum klasike "A Whiter Shade Of Pale", seveda z bandom), je prav tako posebno poglavje zase.
"Scratch My Back" je pod renomejem Gabrielovega dosedanjega ustvarjalnega opusa, saj daje žalostno podobo (upajmo, da začasno) kreativno in čustveno utrujenega glasbenika, ki se je odločil za čudno studijsko potezo v času, ko si je na pleča naložil že šesti križ. Album je po dolgem in po čez z eno besedo dolgočasen in kvečjemu služi samo dodatni promociji večinoma že dolgo popularnih izvajalcev. Razen tega je ta skupek baladeskno usmerjenih priredb pošteno načel Petrovo dolgoletno reputacijo resnega glasbenika in velikega zvočnega inovatorja, ki z vsakim novim projektom ponudi nekaj svežega in izzivalnega.
Vsi tisti, ki so nemočno zavzdihnili, ko je Peter nazadnje zavrnil možnost vnovične združitve Genesis zaradi obveznosti njegove samostojne kariere lahko samo še bolj zmajajo z glavo. Pa še ena nič kaj navdušujoča podrobnost: "Scratch My Back" se bo zapisal v zgodovino kot Gabrielov prvi "studijski" album brez sodelovanja legendarnega basista/igralca Chapman sticka, Tonya Levina (King Crimson), če ne štejemo njegove odsotnosti na zadnjih treh Petrovih podvigih pri pisanju filmske glasbe. Upanje sicer ostaja, da ne gre za prvega znanilca konca veličastne kariere, saj glasbenega umetnika takšnega kova nikakor že ne gre odpisati, vendar je bolje nehati pravi čas kot pa takrat, ko je že prepozno in cenjeni glasbenik postane samo še karikatura samega sebe.
na vrh