Če govorimo o The Resistance, potem ne moremo mimo njihovega glavnega kitarista. Jesper Strömblad je bil na seznamu najboljših metal kitaristov uvrščen na sedemdeseto mesto. Je ustanovni član skupin Ceremonial Oath, Dimension Zero, HammerFall, Sinergy in The Resistance, seveda pa najbolj znan in priznan kot kitarist skupine In Flames. Čeprav In Flames niso bili prva skupina, ki je pričela z igranjem melodičnega death metala, pa so sigurno najbolj zaslužni za popularizacijo le-tega in invazijo oz. kot bi rekli In Flames, kolonizacijo sveta z zvoki göteborške scene. Leta 2010 se je po sedemnajstih letih, zaradi osebnih težav in zdravljenja alkoholizma odločil zapustiti skupino – v tistem momentu je bil to velik šok za oboževalce, saj je bil Jesper v veliki meri zaslužen za značilen zvok skupine. Vendar so bili tisti, ki so Jesperja bolje poznali prepričani, da ne bo minilo dolgo časa, ko se bo s svojim delom spet pojavil na sceni.
In res je bilo treba počakati le eno leto, da so se razširile novice, da Jesper ponovno ustvarja z novo skupino. 2011 so se namreč ob Jesperju zbrali še njegov stanovski kolega iz In Flames in HammerFall Glenn Ljungström, pevec Marco Aro (The Haunted, Face Down) in bobnar Christofer Barkensjö (Face Down, Kaamos, Carnal Forge,…), pred kratkim pa se jim je pridružil še basist Claudio Oyarzo. S samimi izkušenimi glasbeniki se je takorekoč rodila nova švedska super zasedba. Fantje so izdali svoj prvi EP Rise for Treason januarja, obenem pa napovedali izzid albuma že za konec pomladi. Je pa že EP napovedal, da kljub pričakovanju enih in upanju drugih, »uporniki« ne bodo servirali mehkega novodobnega In Flames zvoka.
Album se prične z krikom »Fire in a hole!« in brezkompromisnim švedskim death metal zvokom, medtem ko Marcov vokal grmi nad furijo, ki napada poslušalceva ušesa. Če ste pričakovali melodiko, glede na člane zasedbe, jo iščite drugje. Čeprav se ščepec Jesperjeve melodične kitare le pojavi v Clearing the Slate pa Your Demise nadaljuje besno divjanje in se zdi perfekten za koncertno izvajanje z headbangerskimi ritmi in prehodi iz počasnejših (a še vedno hitrih) v hitrejše dele. To the Death je naprimer dolg manj kot minuto in pol, a seka po poslušalcu kot mitraljez. K sreči se Expand or Expire prične z počasnejšim tempom, da si lahko opomoremo, a kaj ko je premor le kratek in napad se nadaljuje s pravim švedskim death metalom stare šole. Distorzirani basi in malenkost počasnejši ritem Imperfected poskrbi za podzavestne gibe glave v refrenu pa melodična linija spominja na zgodnje In Flames in At The Gates. Težki riffi in veliko prehodov na bobnih zaznamujejo I Bend – You Break, The Serpent King pa se nadaljuje malenkost bolj melodično, Jesper pa zopet posega v korenine melodičnega death metala in navdih črpa iz svoje prve skupine Ceremonial Oath. »Uporniki« nam v tem stilu servirajo še Eye for an Eye, My Madness, Warmonger in naslovni komad Scars. Izpostaviti velja še zadnji komad (I Will) Die Alone, ki zveni modernejše s sinkopami v začetku, počasnejšim ritmom v refrenu in melodično kitaro za podlago, ki pa nekje na pol poti preide v elektronski ritem bobnov ter harmonične kitare s solažo, ki kar vpije podpis svojega kreatorja in človek se dejansko vpraša »Zakaj hudiča niso In Flames šli tako pot?«. Ob poslušanju Die Alone poslušalec dejansko dobi občutek, da gre za In Flames komad in sam bi ga zlahka uvrstil na legendarna albuma kot sta Whoralce in Colony.
Poslušanje prvenca The Resistance vas ne more in ne bo pustilo hladnih. Vsi ki ste pričakovali rip-off plamenčkov, se motite. Album definitivno priporočam v poslušanje starim fanom Jesperjevih del. Člani zasedbe so sami stari mački scene, ki vsak zase izvrstno opravlja svoje delo. Skupina ima ogromen potencial in upam, da bodo v tej smeri nadaljevali v bodoče, hkrati pa se nadejam tudi kakšnim nastopom v živo bližje domu. Pa mogoče za konec kanček sanjarjenja – kako bi bili slišati In Flames, če bi se vrnil Jesper, Marco pa bi zamenjal vokalno šibkega Andersa?
na vrh