Francoski multi instrumentalist Gautier Serre, bolje znan pod imenom Igorrr (in ne, to ni pravopisna napaka) je človek z nekoliko drugačno vizijo v glasbenem svetu. Producent/DJ in odrski samotar ima za seboj 4 albume. Je pa tudi član/ustanovitelj skupine Corpo Mente in tehnik pri Öxxö Xööx in madžarskih Thy Catafalque. V svetu, kjer primanjkuje originalnosti in »drugačnosti« potrebujemo ravno to. Igorrr, nam ne postreže samo z drugačnostjo, temveč skoraj že pretirava z absurdnimi melodijami, disonančnimi harmonijami, mešanico balkanskih in francoskih tem in ritmov, ampak ostaja v mejah dobrega okusa, kar je seveda odvisno od glasbenih brbončic vsakega posameznika. Letos pa se je odločil razširiti krila ustvarjalnosti na odrskih tleh in je v Igorrr povabil glavno pevko Corpo Mente - Laure Le Prunenec, pevca Öxxö XööX - Laurenta Lunoirja in bobnarja Sylvaina Bouvierja.
Savage Sinusoid je peti studijski album Serrejevega projekta. Zraven obeh pevcev in bobnarja, ki so postali stalnica tega projekta, lahko slišimo tudi žal zdaj že preminulo, Serrejevo kokoš z imenom Patrick. Vsi instumenti, ki smo jih zmožni slišati v tem albumu, so bili odigrani v živo v studiu. Glava projekta se je hotel izogniti samplom, ki ponavadi zvenijo precej digitalno in s tem namenom povabil k snemanju razne mojstre na svojih instrumentih. Od sitar kitar do saksofonov in čembal. Vse je bilo odigrano v živo in posneto v studiu. In ja tudi Patrick je bil posnet in dodan v album. Če vas zanima več o samem snemanju albuma, si lahko ogledate »making of« posnetke na njihovem youtube kanalu.
Lotevanje te recenzije ni mala malica, saj je album precej razgiban in vsepovsod. Od glavo razbijajočih bobnarskih death metal blast beatov, ki jih Sylvain, ki je fizično tudi temu primeren, saj ima eno roko takšno kot jaz obe skupaj, z odlično preciznostjo prinaša na komade, do arijskih opernih spevov Laure, ki pustijo vtis klasičnih opernih del. Zraven vsega tega pa še imamo Laurenta, ki je verjetno prvak v hitrostni izgovorjavi fraze »la la la«. Ampak to ni otroški navihan »la la la«, temveč temačen, skoraj da strahoten »la la la«, pri katerem vam odsvetujem uživanja drog, saj vas lahko privede do »bad tripa«. Serre pa v ozadju poskrbi za elektronsko podlago, ki lahko na nekaterih točkah spremeni album v najbolj metalski rave.
Že sam naslov albuma nam pove, da bo album nor in divjaški, na čase je pa tudi zelo lep. Otvoritveni komad Viande, pa to samo še potrdi. Dvo minutna otvoritev nam predstavi energijo, ki jo bo album vseboval in trošil skozi celi album, s pomočjo kričanja in pošastnega razbijanja po bobnih. Ker pa še to ni dovolj »over the top«, poskušajte najti besedila pesmi. Na žalost vas moram razočarati, ker jih ni. Pevca sta si sama izmislila jezik v katerem pojeta, torej se ni potrebno truditi pri razumevanju in iskanju globljega pomena, ker ga enostavno ni. Cel album prislika nek čudaški cirkuški freak show, pri katerem vsak posamezen komad predstavlja svojega »čudaka«.
Vmes pa to energijo preseka pesem Houmous, ki je mešanica balkanske in francoske glasbe. Za to vzdušje poskrbijo harmonika in saksofon. Predstavljajte si, da bi šli na sarajevske, makedonske, srbske čevapčiče oz. kateri so vam pač najljubši, saj nisem za to tukaj in bi vam ob tem postregli košaro baguette in croissantov. Med obrokom bi spili malo preveč rakije in vrgli bi vas iz restavracije. Po tem dogodku pa bi se znašli na raznih prizoriščih od francoske glasbe, do death metal dogodka.
Zdi se mi, da se projekt ne jemlje čisto resno. To lahko sklepamo po naslovih nekaterih pesmi, kot so Spaghetti Forever in Apopathodiaphulatophobie. Ampak se jemlje dovolj resno, da je eden izmed najbolj izvirnih in originalnih izidov letošnjega leta. Cel album je mešanica death metala, grindcora, trip hopa, baročne in elektronske glasbe. Čeprav se sliši kot nemogoča mešanica žanrov, jo Serre vseeno nekako uspe premešati na pravi način in nam ponuditi nekaj novega in predvsem zanimivega, ki se ga nikakor ne da prekopirati.
na vrh