Povratek Extreme je v iztekajočem se letu eden zadnjih če ne celo povsem zadnji "reunion" rokerskih "kiklopov" izpred 15 in več let. Cherone in kompanija so lačni novih zmag in brcajo kot v svojih najboljših časih. Saudades de Rock temu primerno ne skriva velikih ambicij, bržkone podžganih tudi zaradi 10 letne Extreme abstinence, ki je po vrhuncu ekstravagantnih 90tih za seboj pustila veliko praznino. Verjetno prav zato album nosi visoko mero energije, ki jo gospoda s pestrim žanrskim žongliranjem in enkratnim aranžmajskim čaranjem na trenutke komajda kontrolira. To pa še zdaleč ni edini adut albuma! Extreme so presenetili predvsem z izjemno spolirano in lahkotno produkcijo, ki je v času, ko nas večina "odltimerjev" obletava s predvidljivo temačnimi in ostalimi mainstreamovsko sorodnimi produkcijami, iz neba padel kot prepotrebni obliž na rane iztekajočega se leta. Saudades de Rock ima v tem pogledu pravzaprav vse. Je jebačko oster ko je potrebno, na trenutke celo neotesano grungeovski, ponaša pa se tudi s kopico prefinjenih momentov, ki bodo resda stežka ponovili uspeh More Than Words, a vseeno ponujajo zvrhano mero nalezljive subtilnosti.
Saudades de Rock že z uvodno Star uspe ujeti pravi vrtilni moment, ki z izjemo treh "kulturnejših" momentov ohranja visok tempo do samega zaključka albuma. Star je lep primer odličnega uvodnika. Eksploziven rif, po stari Extreme tradiciji vprežen v aktivno kolesje ritem mašinerije ljubiteljem šest strunskih akrobacij kmalu navrže kost za glodaje v obliki prve od številnih Bettencourtovih briljantnih solaž. Extreme naslednjega aduta iz rokava potegnejo s Comfortably Dumb, ki z malenkost več karakterja zadiši presenetljivo seattleovsko, navduši pa predvsem z avtentičnim dopolnjevanjem Cheroneovih povsem spontano ubranih linij z običajno suvereno dostavljenimi zamislicami Nuna Bettencodta, ki poslušalca hipoma mobilizira za melodične interakcije dvojca, ki še sledijo. V kategorijo slednjih gotovo spada enkratni funk rock križanec Learn To Love, v duetu s pronicljivim country duhom Take Us Alive, gotovo eden najbolj prepričljivih momentov albuma.
Da so Extreme v letu 2008 v naletu in da gospodje brezsramno pogledujejo proti novemu ustvarjalnemu zenitu Saudades de Rock dokazuje s pestrim kolažom razpoloženj, katere mimogrede menja prav s kameleonsko lahkotnostjo. Tukaj lahko v eni sapi omenim tako simpatično kolerični King Of The Ladies kot precej najstniški punk rock stampedo Flower Man, da o razgibanih funky mineštrah Run in Slide, katerih se gotovo ne bi sramovalo niti reinkarnirano božanstvo Glenna Hughesa, niti ne izgubljam besed. Nič manj impresivno pa ni niti spoznanje, da Exreme (še vedno) dominirajo pri kovanju baladnih motivov. Vse to pa se zdi pravzaprav samoumevno, seveda če pod drobnogled vzamemo fantastične vokalne karakteristike Garya Cherona. Slednje bi Interface ali Ghost znale motivirati celo za kakšen konkretnejši vzpon v smeri vrhov glasbenih lestvic, kar pa v današnjem "šovbiz" svetu instantnih priboljškov bržkone ostaja le pobožna želja. A nič zato. Saudades de Rock nam usluge še zadnjič ponudi s Peace, ki jo lahko z malce sarkazma razumemo kot mehko izrečeno repliko na Rest In Peace. Gre za enkraten finiš albuma, perfektno diktiran, saj iz uvodne spokojnosti, na krilih subtilno odmerjenega vokala neprestano sili čustvenemu vrhuncu naproti. Tukaj ni več kaj dodati. Cherone je na vsesplošno veselje ljubiteljev kvalitetne godbe dokazal, da še vedno z lahkoto posname pajčevino iz vsakega še tako zahtevnega vokalnega koridorja, najsi ta domuje v močvirnatemu ali pa urbanemu okolju. S sorodno naklonjenostjo je opasana tudi ocena dela Nuna Bettencorta, katerega smelo avtorsko krmarjenje je Extreme dalo krila na katerih smo dobili verodostojnega kandidata za rock album leta!
na vrh