Norveška slovi kot domovina Black metala in eden od bandov, ki je v devetdesetih močno zaznamoval to zvrst, so Satyricon. Pet let! Pet let je bilo treba čakati na nov izdelek norveškega dvojca, a žal je prihod samo-naslovljenega albuma prinesel grenak priokus - kot da jima je pobegnil krmar. Zdi se, kot da nekoč mogočna peklenska pošast iz hladnega daljnega severa, počasi postaja škrbasta in topozoba. Dejstvo, da se jim število fanov z vsakim novim albumom manjša, pa tudi ni zanemarljivo in prepričan sem, da jih bo ob tem albumu hrbet obrnilo še več.
Prvič v svoji karieri Satyr in Frost uporabita uvodno skladbo v album, orientalsko zveneči Voice of Shadows. Dobri dve minuti in pol trajajoči intro, navkljub zanimivi melodiki, kaj hitro postane ponavljajoč in dolgočasen. Žal se le-ta prelije v Tro og Kraft, ki ni drugega kot dolgočasno nadaljevanje (pre)dolgega introta - ironičen je prevod naslova - »Upanje in moč«, ki pa ga žal tu ni zaznati. Our world, it rumbles tonight pestijo podobni problemi in čakanje na preobrat in udarni val je zaman - uporaba klaviatur na mestih pa vsaj deloma popravlja atmosfero. Tisti, ki do sedaj še niso obupali nad albumom, jim bo Nocturnal Flare popravil okus. Čeprav ga še vedno pesti ponavljanje, pa ga rešuje hitrejši ritem, melodični riffi in lep instrumentalni del s solažo na sredi.
Sledi največje presenečenje albuma – Phoenix. Čisti vokali v black metalu niso ravno pogost pojav in resnici na ljubo, tudi tale pesem ne deluje kaj dosti black metalsko. Vokale je za tole poezijo posodil Sivert Høyem (Madrugada), stilsko pa bi jo prej pripisal kakemu Nick Caveu ali pa Johnny Cashu kot pa Satyricon. Walker Upon the Wind vžge iznenada in primerjave z Nemesas Divina niso napačne, medtem ko Nekrohaven mogoče ne drži divjega ritma, a nas razvaja z melodiko in riffi, ki bodo vrteli glave na prihajajoči turneji. Oboževalci Satyricon pa boste v njem prepoznali podobnost s starejšim hitom Fuel for hatred. Trdemu in hitremu Ageless Northern Spirit sledi epski, skoraj osem minut dolgi The Infinity of Time and Space. Preplet hitrih Frostovih prehodov, Satyrovega growlanja, počasnih, skoraj že gothic pasažev in vmesni recitali, res zahtevajo popolno predanost v uživanju te mojstrovine. Album se zaključi s skoraj štiri minute dolgim instrumentalom Natt, ki melodično zaključi album in lahko rečemo tudi drugo polovico albuma.
Poslušanje albuma Satyricon mi je dalo občutek, kot da je Satyru in Frostu vseeno, kaj si drugi mislijo. In prav je tako, vendar se ne morem znebiti občutka, da se preveč držita ustaljenega Black'n'Roll stila prejšnih treh plošč in premalo eksperimentirata. Phoenix in The Infinity v tem primeru dokazujeta nasprotno, vendar si bo večina zaželela še več. Zanimiva mi je tudi razporeditev skladb, saj deluje obrnjena kakor je običajno in se udarnejši komadi nahajajo na drugi polovici, kar samo še potrjuje »we don't care« odnos. Satyr je pred izidom plošče v intervjuju izjavil, da je le-ta v celoti posneta analogno in da zvok ni bil dodatno procesiran; resnica ali ne, dejstvo je, da je produkcija izvrstna, kar se kaže tako v počasnih ritmih, polnih toplih basih, kot tudi v hitrejših komadih. Satyricon je plošča, ki vam bo všeč, ali pa ne, da pa vam bo zlezla pod kožo, bo potrebnih kar nekaj predvajanj.
na vrh