Los Explosivos, eksplozivni četverec iz Mehike, je vnovič tu! Dobrih pet let obstoja je kronanih s petim studijskim albumom, dvema singloma ter neskončnim nizom gostovanj po svetu, med tem pa so se fantje konkretno usidrali tudi v ušesa in dušo slovenske publike, ki jih je med drugim slišala tudi kot predskupino legendarnih sorojakov Tito And Tarantula na letošnjem Lentu. Da zvok garaže sedemdesetih let še kako brca in da bolj kot spoliran blišč vrhunske produkcije štejejo koncertni kilometri, znoj ter srčna predanost žmohtnim idejam ter pravim razlogom za ustvarjanje glasbe, ni potrebno posebej poudarjati, kljub temu pa ne morem mimo dejstva, da je Satisfaction Woman nekaj ne tako revolucionarnega, a prekleto okusnega, krivdo za nadaljnji adrenalinski niz novotarij pa si lahko tokrat tudi mi.
Med gostovanjem v Sloveniji so imeli Kasko, Sabu, Carlos in Alonso nekaj dni viška, tako so se junija in julija leta 2011 odpravili v ljubljanski studio Soundgranded ter z Matejem Gobcem posneli ne samo demo posnetke parih idej, temveč, zaradi nemudnega preskoka iskric in magije, kar cel album, ki, z razliko od preteklih surovih nebrušenih briljantov, premore precej več ostrine in jasne vizije. Satisfaction Woman je plošča, na kateri se dejansko zrcali živa moč četverca, le da je pot in njihov libido na odrskih deskah tokrat ujel set studijskih mikrofonov. Rezultat je krasna kombinacija sicer nekoliko rustikalne plesnive garaže, Sabu in Carlos pa s svojima razbrazdanima kitarama, ki sta okelsteni vseh odvečnih efektov, dominirata v celotni zvočni sliki benda. Mehiški temperament je tokrat poamerikanjen do te mere, da prvinski zvok Kaskovih bobnov in Alonsovega basa, kombiniran s kitarskim tandemom, v spomin prikliče paleto imen, kot so The Hives, New Bomb Turks, The Cynics, Hollywood Sinners, pa tudi kakšne zgodnje The Stooges, fantje pa ostajajo zvesti svojemu jezikovnemu izročilu in domala vsa besedila odpojejo v španščini.
Garažna interpretacija šestdesetih in sedemdesetih je dorasla konkurentom, ki so svoje seme sejali v preteklosti z zvokom in glasbo, ki je premogla ogromna jajca, Los Explosivos pa stavijo na svoje cojones na sebi lasten način, ki se ne obremenjuje s pretirano estetizacijo. A Toda Velocidad je neposreden udar na čute, pet akordov pa je povsem dovolj, da se pove zgodba o vožnji na vso moč, polna hitrost četverca pa se že na skladbi No Hay Vuelta Atras precej upočasni. Rock'n'roll kontrasti so še vedno surovi, poleg ravno prav nesramno umazanega Kaskovega vokala pa se v spomin vtisne predvsem krasna Sabujeva solaža, ki kar traja in traja ter se vpleta v celoten skelet ravno prav razglašene skladbe. Los Explosivos niso baladni umetniki ali trubadurji, tako se že s predelavo komada skupine The Litter, s skladbo Action Woman, konture povrnejo v sfere atmosfere kakšnega zakajenega kluba ali retro kluba, edini komad v angleščini pa ne izpade čisto nič nenaravno ali tuje, saj je izvedba kvalitetna in ni pokvarjena z obskurno izgovorjavo, ki bi razkrivala, da so mladci z južne strani razmejitve ZDA z ostalim delom Amerike.
Po istem kopitu kot prej, na samem začetku plošče, se razležejo nato zvoki komada Aguarras, že po polovici albuma pa je jasno, da neke revolucije, na novo odkrite tople vode ali pa preskoka v neznano, enostavno ne boste deležni. Malce bolj srčni ritem pospeši skladba Creo Que Esto, ki za osamljenih nekaj taktov, med suspenzom kitare, bobnov ter vokala, spominja na prijeme ravpite zasedbe Tito & Tarantula, vendar je podobnost kmalu razbita na prafaktorje, saj so Los Explosivos bolj naklonjeni amerikanizirani viziji garaže. Kljub temu bi sam v celoti pričakoval malce več obljubljene eksplozivnosti, jeze, uporniškega hrupa ter bistveno manj konvencionalne želje po všečnosti. Sicer plesni tempo ne moti, se pa po skladbi Quiza, ki prekleto spominja na hit skupine The Kinks You Really Got Me, zazdi, da je bil glasbeni stroj mehiškega kvarteta že zdavnaj postavljen v najvišjo prestavo. Po mlahavosti Mieda je bolj žmohtni Me Quede Aqui prava poživitev, ki pa se hrani z izvedbenimi prijemi precej bolj znanimi in vsaj pred časom precej bolj vitalnimi The Hives, vendar so Mehičani z razliko od prominentnih Švedov manj nagnjeni v ekstreme. Svoj album obljubljenega užitka zadovoljivo zapakirajo v celoto s skladbo, ki zveni kot sam začetek plošče, po manj kot deh minutah skladbe Se Apago, v španščini pomeni to hlajenje, pa se manj kot polurni izlet v mehiško garažo nepreklicno zaključi. Nastopi čas za rekapitulacijo misli in zbeganosti ter razdeljenosti tu ne manjka.
Od imena ter eksplozivnosti bi človek pričakoval kanonado distorzij in divjega tempa, namesto bombastičnih izvedb pa so predvidljivi in ponavljajoči se poki petard vse prej kot popolna potešitev vseh apetitov ter visoko zastavljenih standardov. Če stroge kriterije malce zmehčate, je res, da so Los Explosivos s sicer simpatičnim in neškodljivim izdelkom, ki ga zaljša gola in fukotožna mladenka, ustvarili komplet skladb, na katere bi na koncertu prav zlahka popili kakšno pivo ali dve, zaplesali ter se imeli prav fino, menim pa, da so fantje v živo sposobni narediti bistveno več kot na plošči in upam, da se v srži Satisfaction Woman ne skrivajo prav vsa njihova strast, znanje in aduti. Slovenski final touch je sicer slovenski final touch in glede na dejstvo, da je končni mastering povsem avtonomno delo Mateja Gobca, sklepam da so končni rezultati sledili logiki: »Mater, spet tolče v rdeče! Bo treba tu malce vzeti, pa tam malce dodati ...«, zaradi česar je paket manj strasten in manj udaren, varno bivakiranje v območju sredinske cone udobja in varnosti pa je vse prej kot bistvo pravega garažnega rock'n'rolla. Več sreče, drznosti in eksplozivnosti naslednjič, fantje, pa bo povprečnost možno preleviti v nekaj, kar premore ščepec več, z dodatno vrednostjo pa se lahko bolj suvereno popišejo tudi za zdaj prazne strani zasedbe. Mehiko od nekdaj povezujem od nekdaj z gastronomijo, zato naj bo sklepni nagovor bolj kuharsko naravnan: namesto fast fooda in mehkih prekuhanih ter tisočkrat pogretih hrenovk bi naslednjič nekaj bolj pikantnega in z malce več čilija, prosim!
na vrh