Privrženci klasične verzije legendarne latinorockovske skupine Santana so morali čakati kar petinštirideset let preden so Carlos Santana ter njegovi pajdaši iz Woodstock ere, Neal Schon, Gregg Rolie, Michael Shrieve in Mike Carabello, spet združili moči ter posneli album v njihovem klasičnem slogu s kakršnim so zasloveli konec šestdesetih oziroma na začetku sedemdesetih; afriško-latinsko-karibski ritmi, bluesovsko-psihadelične kitarske variacije z občasnimi primesmi jazzovske improvizacije. Naslov albuma, »Santana IV«, ni naključno izbran, saj je od albuma »Santana III« (1971), ko je omenjene zasedba nazadnje igrala skupaj (»Caravanserai« ne šteje, ker ni več vseboval originalnega basista), minilo natanko petinštirideset let. Ideja za vnovično sodelovanje med Carlosom in Nealom Schonom je sicer nastala že leta 2013.
Zametek trindvajsetega Santana studijskega albuma se je porodil iz dokaj nedolžnega Schonovega predloga, da bi skupaj s Carlosom po dolgem času spet združila glasbene moči in ustvarila nov skupni projekt. Carlos je nato z vsemi žavbami namazanemu kitaristu AOR legend Journey predlagal, da bo najboljše, da se združijo kar vsi še živi člani klasične Santana postave, čemur je na vsesplošno presenečenje in vzhičenje dolgoletnih privržencev sledilo snemanje novega materiala, ki je potekalo v letih 2014 in 2015. Klasični zasedbi sta se pridružila še oba člana moderne verzije skupine Santana, basist Benny Rietveld in tolkalist Karl Perazzo. Originalni basist David Brown je žal umrl že leta 2000, medtem ko se nikaragovski tolkalist, prav tako originalni član, Jose 'Chepito' Areas ni odločil za ponovno sodelovanje.
Nastalo je šestnajst novih skladb, ki kljub moderni produkciji in nekaterim 'sodobnejšim' idejam, večinoma sledijo zvočni viziji najbolj spoštovane verzije legendarne skupine, ki je osvojila srca privržencev davnega leta 1969 z izvedbo skladbe »Soul Sacrifice« na Woodstock festivalu. To pomeni, da se je vrnila strupena kitarska naveza med Carlosom in Nealom, ki ne varčuje z divjim improviziranjem, medtem ko ji idealno družbo delajo Roliejeve šelesteče Hammond orgle ter skrajno razgibanimi ritmi na meji med rockom, bluesom, jazz fusionom in latino-afriško etno glasbo. Večino neinštrumentalnih skladb je odpel originalni glavni pevec, se pravi Rolie, medtem ko je na dveh skladbah gostoval pevec Ronald Isley. Pravzaprav ne bi bilo prav nič narobe, če bi Schon, ki briljira iz skladbe v skladbo, vse kitarske solaže na albumu odigral sam, saj je učenec že zdavnaj presegel učitelja, ampak poglavar banda vseeno ne sme ostati pretirano v ozadju, zato je prav, da tudi Carlos večkrat dokaže, da njegove melanholične kitarske improvizacije še zdaleč niso za 'staro šaro'.
Nostalgiki bodo najbolj uživali ob skladbah kot so »Filmore East«, »Love Makes The World Go Round«, »Freedom In Your Mind«, »Blues Magic« in »Leave Me Alone«, ki so od začetka do konca prepojene s starožitniškim latinorockerskim duhom klasične Santana inkarnacije. Tudi dosežki s komercialnim potencialom kot je denimo ultra melodični »Choo Choo« s svojim skorajda plesnim ritmom se ponaša s klasičnim Santana zvokom in pristopom. Ljubitelji latino melanholike bodo v devetih nebesih med poslušanjem skladbe »Suen os«, ki med razkošnimi simfoničnimi aranžamji vsebuje popolnoma karakteristično, a vseeno še vedno ganljivo Carlosovo kitarsko solažo.
Malikovalci latino rock fusiona pa bodo presrečni med poslušanjem skladbe »Caminando«, ki se kar bohoti od strastnih latino ritmov ter ubijalskih kitarskih solaž, medtem ko je dodaten bonus mogočna vokalna predstava kakršna se je predolgo pogrešala. Najbolj zanimivo na »Santana IV« pa je nedvomno to, da so skladbe z vokali kakovostno enakovredne, če ne celo ambientalno močnejše od inštrumentalov, kar se v primeru skupine Santana že lep čas ni zgodilo. Obenem ni na albumu niti ene slabe, dolgočasne in tudi ne povprečne kompozicije, kar je ob izjemni slogovni pestrosti in velikemu žaru s katerim je odigran levji delež skladb, prav tako nadvse pohvalno. Woodstock era Santana magija torej traja od začetka do konca.
Latino vročica v zvočni režiji skupine Santana na »Santana IV« spet zveni tako kot v njihovih najboljših časih tako, da si lahko dolgoletni privrženci legendarnega kitarskega korenjaka, ki še niso obupali nad njim, lahko oddahnejo. Že ob izidu odličnega inštrumentalno-fusionističnega albuma »Shape Shifter« (2012) je bilo jasno, da Carlosa spet vleče nazaj k njegovim koreninam, toda po nepričakovanem izidu komercialnega zmazka »Corazon« (2014) se je zdelo, da se je legendarnemu kitaristu spet 'poslabšalo' in da bodo tudi na bodočih izdelkih gostovali razni z MTV-jevskim korporativnim blagoslovom požegnani kičasti raperji in dolgonoge pop dive.
No, Carlos se je s »Santana IV« naposled odkupil in se obenem usmilil dolgoletnih privržencev, ki so že naredili križ čez možnost vnovičnega vstajenja klasičnega Woodstock era banda in ustvaril zelo dober album, kateri se dodobra približa nekdanjim visokim skladateljskim standardom, kar ob družbi starih glasbenih znancev sploh ni posebno presenetljivo. Večje presenečenje bi bilo, da bi takšnim glasbenikom slučajno spodletelo in ne bi upravičili svoje spoštljive zapuščine, ki bo na klasikah kot so »Santana« (1969), »Abraxas« (1970), »Santana III« (1971) in »Caravanserai« (1972) za večno zapisana v zlatih analih klasičnega rocka in fusiona. Zaradi preteklih slabih izkušenj s Carlosovo skladateljsko stanovitnostjo in dovzeznostjo do komercialnih mišolovk je veliko vprašanje koliko časa bo vse skupaj še trajalo (na tako kakovostni ravni), zato naj latino vročica »Santana IV«, ki je revitalizirala celotno skupino, traja čim dlje.
na vrh