Predstavljajte si klasičen scenarij postapokaliptičnega špageti vesterna: umazan revolveraš, pokrit z razcapanim zaprašenim pončom prikoraka v zapuščen saloon. Družbo so mu stotine prehojenih kilometrov delali zgolj »tumbleweed«, žgoče radioaktivno sonce, šklopotanje repov klopotač in mutanti lačni človeškega mesa. S prstom živčno na sprožilcu Smith&Wesson revolverja vstopi skozi škripajoča nihajna vrata, a ga namesto udarjanje pijanega pianista po klavirskih tipkah iz polomljenega jukeboxa pozdravi hreščanje HM-2 kitar. In ječanje v temi skritih nekdanjih obiskovalcev taverne, zdaj napol strohnelih trupel žejnih njegove krvi.
V takšnem postapokalitičnem vzdušju se z drugim studijskim albumom Sandstorm Chronicles, nadaljevanjem prvenca Wastelands, vračajo novogoriški Hellcrawler. Tudi novi album je vezan na konceptualno zgodbo o Hellcrawlerju, zaradi kadrovskih menjav pa se skupina predstavlja v nekoliko drugačni, a še vedno sebi lastni luči. Sandstorm Chronicles je tako malce bolj klasično metalska plošča, z večjim poudarkom na melodičnosti, kar je bržda rezultat združitve kitarskega dvojice Andraža in Matjaža, kot kitaristov nekdanjih novogoriških melodičnih death metal zasedb Entreat, Evenrain in Slavocracy. Čeprav je mestoma res nekaj več melodičnih vložkov pa ti elementi nikakor niso prevladujoči. Hellcrawler še vedno ostajajo trdo zasidrani v death 'n' rollu v stilu poznejših Entombed, osrednji lik skupine pa glave zombijevskim nakazam žaga s surovo zvenečimi kitarami oplemenitenimi s klasičnim zvokom švedskega death metala – HM-2 pedali.
Čeprav je sam zvok albuma s tem povsem švedsko death metalski, pa Hellcrawler niso kopija Nihilist, Entombed ali Dismember, saj je na Sandstorm Chronicles moč slišati predvsem močne vplive punka in d-beata, deloma pa tudi crusta ter black in heavy metala. Zmes je tako ravno prav razgibana in obenem potentno eksplozivna in energična, kljub temu da rifi na prvo žogo zvenijo dokaj preprosto in da bobni v glavnem ostajajo vpeti v cupa-cupa d-beat vzorce. Komadom bi morda lahko očitali to, da so si med seboj nekoliko preveč podobni, a je dolžina albuma z dobre pol urice ravno pravšnja, da stvar ne postane preveč enolična. Rifi so tako v svoji »preproščini« ravno prav udarni, vokal pa ravno prav strupen, da te atmosfera albuma brez težav povleče v zgodbo postapokaliptičnega potovanja Hellcrawlerja in se peščeni vihar odvrti znova in znova. Povezani celoti v prid delujeta še dober, ravno prav umazan in ne pretirano spoliran zvok albuma (produkcija Janeza Zege je lepo ujela umazano esenco benda, za mastering pa je poskrbel legedarni Dan Swanö) ter super naslovnica z velikonočnim jajčkom s prvenca (Rattlesnake Tavern).
na vrh