Praying Mantis je skupina, katere začetki segajo še pred N.W.O.B.H.M. ekspanzijo, ki se je zgodila leta 1980. Kljub temu jih mnogi analitiki tlačijo v isti koš s skupinami kot Saxon, Iron Maiden, Tygers Of Pan Tang ali Diamond Head, ker je lahko zelo zavajajoče. Morda je najbolj za to kriva ravno kompilacija Metal For Muthas, iz tega davnega leta, ki združuje na seznamu izvajalcev poleg Praying Mantis tudi tipične predstavnike N.W.O.B.H.M. Kar je Praying Mantis vselej oddaljevalo od omenjene falange skupin, je klasični hard rockerski občutek, skrb za perfekten izkoristek čiste melodije v antemičnih refrenskih napevih, kot tudi v glasbi Praying Mantis ni mogoče začutiti tistega pravega zlobnikavo temačnega občutka, značilnega za čistokrvnost heavy metala. Vseeno pa druži Praying Mantis nrp. z Iron Maiden že golo dejstvo, da so se kar trije bivši Iron Maiden člani (Paul Di'Anno, Dennis Straton, Clive Burr) zglasili na vmesnem kariernem postanku kasneje tudi v zasedbi Praying Mantis, kar pomeni, da filozofija dojemanja glasbe kot sredstva izražanja med Iron Maiden in Praying Mantis, kljub žanrsko energetskem razkoraku, kot tudi v razkoraku komercialne uspešnosti, le ni tako oddaljena.
Tudi v letu 2009 držita Praying Mantis skupaj brata Tino (kitara) in Chris Troy (bas kitara). Slog ostaja pa tudi z "Sanctuary" še naprej enak in v bistvu kar se Praying Mantis tiče strogo prepoznaven. Praying Mantis ostajajo nek izgubljen razvojni člen. So premehki za heavy metal in pretrdi za AOR. Kljub vsemu jih po osnovnih vodilnih melodijah, specifičnem obče splošnem značaju melanholije, ni težko prepoznati za skupino doma z Britanskega otočja. Skupina vgrajuje tercetne harmonije na kitarah, izpostavlja kitarski riff, kljub temu pa izraz opremlja z močno oporo na piljenju večdelnih vokalnih harmonij, zaradi česar so atmosferični vrhunci skladb, kot po pravilu ujeti v melodično nalezljivih refrenih, ki se hitro spoprijateljijo tudi s "površnim" ušesom. Centralno vlogo prepušča značaj skupine hard rcokerskemu vokalu, ki je svetel, kristalno čist in v prvi vrsti podrejen maksimalnemu izkoristku in razvoju melodije v glasbi Praying Mantis .Če k temu dodamo še skrb za krepitev vzdušja s preprostimi, a pomembnimi triki uporabe klaviatur, tudi slednje govori v prid mehčanja zvoka in sloga, vendar ostajajo Praying Mantis ob vsem tem strogo prepoznavni unikat na polju britanskega melodičnega rocka.
Obstajajo trenutki tudi na novem albumu kot je npr. skladba Touch The Rainbow, ki bi bili zelo všečni šefu Iron Maiden Steveu Harrisu, kot protiutež tej opazki pa nato proti koncu albuma naletimo na skladbo kot je Highway, kjer se Praying Mantis že tako močno odklonijo v klasične AOR vode, da tudi energija brezmadežnosti Journey pridige ni več neumestna opazka. To sta recimo dva, pogojno rečeno, "ekstrema" albuma. Resnica o Praying Mantis pa tudi na "Sanctuary" leži nekje vmes. Najlažje ji rečemo kar "melodični Praying Mantis hard rock".
Skupina torej tudi s "Sanctuary" ohranja svojo hrbtenico v pokončno zravnani legi. To pomeni, da goji in razvija svoj novi material, na zaščitnih znamkah sebi lastnega glasbenega izraza, torej ostala modro na tleh, v vodah, kjer se znajde najbolje. Po domače povedano ostaja zvesta lastni tradiciji. Novi vokal in novi član zasedbe Mike Freeland je edino omembe vredna novost na "Sanctuary". Njegov vokal se odlično uleže v duh in značajski izraz Praying Mantis. Ponuja vse osnovne atribute, ki so potrebni, da Praying Mantis energija ostaja brezmadežna. Skozi albuma preteklega opusa, kot tudi sedanjosti. Po tej plati so zadeli v skupini "glavico na žebljico". Vendar to ne pomeni, da je to tudi najboljši možen vokal za k Praying Mantis. Če se spomnimo pevca Tonyja O'Hora-e (The Sweet), v vokalnih akrobacijah še kanček bolj "raztegljivega" dometa, kot tudi v Stratus časih mnogo bolj karizmatičnega današnjega Uriah Heep pevca Bernieja Shawa, ostaja manevrskega prostora, ki ostaja po vključitvi Freelanda na pozicijo pevca, pri Praying Mantis še na pretek. Torej kar manjka Freelandu, je kanček več izrazne karizme in prepoznavnosti barvnega odtenka glasu, ki mu pripada. Sicer pa je eksekucija Freelandovega vokala v tehničnem smislu vrhunska in v primeru Praying Mantis popolnoma zadostna, za razvoj unikatnega vzdušja, ki pač pripada skupini.
Po vseh letih kljubovanja skupine, ki je preživela precej težkih časov, ostala po tridesetih letih vztrajanja na obzorju krivično spregledana, ohranjajo Praying Mantis tudi na "Sanctuary" tisto, kar sleherni glasbeni gurman najbolj išče. Še naprej ponujajo sebi lastno unikatno povest ter hkrati s tem izrazno svežino. Skladbe so si enakovredne, ni vrhuncev, ni pa tudi niti ene same skladbe, ki bi jo lahko označili kot nujno mašilo plošče in krajo minut poslušalcu. Torej pred nami je 11. novih maksimalno izpiljenih Praying Mantis skladb, ki ponujajo dinamičen in visoko pretočen razvoj dogodkov, daleč najbolj navdušujoč za ljubitelje dosedanjega opusa te skupine, kot tudi za vse med vami, ki pač iščete melodično brezhibno kompaktnost v izražanju skozi hard rock glasbo. "Sanctuary" je nov odličen album, ki ohranja kvalitetni nivo skupine, začrtan na visoki ravni s predhodniki "Forever In Time" (1998), "Nowhere To Hide" (2000) ali "The Journey Goes On" (2003), še naprej neomadeževan. Favoriti albuma "Sanctuary" so to pot striktno vaša izbira, dragi prijatelji glasbe.
na vrh