Borut Antončič, z umetniškim vzdevkom Bort Ross, je izkušen glasbeni umetnik, saj je že na začetku tisočletja sodeloval v formaciji K.U.T. Gas, kjer si je nabiral izkušnje in širil ustvarjalno glasbeno obzorje. Uveljavil se je tudi kot cenjen avtor oziroma komponist glasbe, saj je prispeval skladbe tudi za Aniko Horvat in Alenko Godec. Dolgo je trajalo, da je mož le zbral dovolj poguma in odločenosti in pristopil k oblikovanju svojega prvega studijskega (in celovito avtorskega) prvenca. Očitno je sedaj pravi čas, čas prave artistične zrelosti, da se umetnik razda v najmočnejši luči lastne avtorske pristnosti in kreativne esence.
Bort Ross je ubral zanimivo glasbeno usmeritev, zna vas opomniti na posamezna dela Gala Gjurina, oziroma njegov komponistični pristop. Glasba je povsem organska, zgrajena iz naravnih zvočnih tenov. Njena osnovna premisa je izredna muzikaličnost, ki se utaplja v emocijah melanholije, hrepenenja in koprnenja. Bort Ross k verzom pristopa z izredno čutno milino, ki na trenutke z barvo povleče na Dan D-jevega Tokca. Ob tem je zanimivo, da je prav Tokac avtor tekstov za skladbo Sančo Pansa. Prav njegov vokalni ekspoze in oblikovanje verzov oziroma njih oživljanje, predstavljata največjo draž albuma. Poezija je namreč močno osebno izpovedna in ob podoživetem podajanju učinkovito vžiga ter posledično kreira stvarnost Rossovih življenjskih izpovedi.
Melos preveva izrazita melanholija in ob mehko, lahkotno ter naravno odmerjenih korakih, ki jih v komponističnem oziru Ross ubira, učinkovito uroči poslušalca. Skladbe so vse po vrsti umirjene. Prav v tem sofisticiranem pristopanju prihaja čutnost vokalnega iztržka Borta Rossa do toliko večjega učinka. V glasbeni spremljavi oziroma oblikovanju aranžmajev pridobi največ izpovednega prostora klavir oziroma klaviature, ki jim kontrastno protiutež dodajata topel žametast in »debel« zvok bas kitare ter »lagodno« bobnanje, ki v najintimnejših trenutkih prehaja skoraj v »metličenje«. V žanrskem oziru bi lahko rekli, da je album »Sančo Pansa« definitivno edinstven slovenski avtorski glasbeni dosežek s prepoznavno avro. Lahko zapišem, da album ponuja slikovit in poseben spoj indie rocka z zaznavnim elementom popa, ki pa ju vodi izrazita pripadnost melosu slovenskega geografskega porekla. Kjer prične aranžmaje barvati Dovčeva harmonika, se glasba »nezavedno« opre na pridobitve slovenskega ljudskega melosa. Zaznavni so tudi odtenki kabaretnega šansona in koketiranje z jazzom v srednjih instrumentalnih pasažah (Namesto sonca).
Album kot celota deluje izredno kompaktno. Kompozicije enakovredno stojijo druga ob drugi in vseskozi vzdržujejo izjemen kakovostni nivo v dobrih 35. minutah glasbe. Prav tako album preveva vrsta mističnosti, kot del jedrih razpoloženjskih stanj oziroma čvrstega atmosferičnega učinka, ki ga je Bort Ross učinkovito ujel na izdelku. Skladbe so medsebojno komponistično razgibane in kontrastirane, zato glasba vzdržuje vseskozi učinkovit dinamični razvoj dogodkov in tudi po tej plati vseskozi zaposluje poslušalca.
»Sančo Pansa« je izredno lep studijski prvenec Borta Rossa. Nastajal je ob pretanjenih, nevsiljivih in kreativnih gibih velike iskrenosti ter pod budnim tutorstvom velikega perfekcionizma, iz katerega izhaja ta kantavtor. Album, ki deluje iskreno in v tem resnicoljubju zgrabi in hipoma prevzame in v trenutku zleze pod kožo.
na vrh