Pozitivnih, zbadljivo in šegavo naravnanih plošč, ki vztrajno iščejo razlog za žur večkrat krvavo primanjkuje. Vse dokler se ne prebudijo in ne zlezejo iz svojih brlogov rockerji. Formacija nove super rock zasedbe San Di Ego nosi zametke v obdobju turbulence, ki je v avgustu 2012 zajela zasedbo Requiem. Takrat sta namreč pevec, multi-instrumentalist, producent in komponist Sergej Škofljanec ter basist Martin Rozman ostala brez delodajalca. Rozmanov tovariš zasedbe Byllisi Matic Ajdič je v tem času izkazoval veliko naklonjenost preigravanju hard rock standardov z zasedbo C4, ki je vsak tretji četrtek v tekočem mesecu korenito polnila Orto bar. Čas je očitno dozorel, da se trojica združi in s seboj potegne v kompanijo tudi izvrstnega bobnarja Jureta Dolesa! San Di Ego so bili torej rojeni.
Štirje karizmatični rockovski prvaki neslutenih glasbenih talentov in vrlin, polni izkušenj in bogate glasbene kilometrine, ki so jo prevalili do formacije San Di Ego, dostavljajo na prizorišče s studijskim prvencem tipsko formatiran hard rock album, kakršen je značilen za geografsko regijo na sončni strani Alp. To tipičnost bi hipoma prepoznali tudi gluhi.
Že ob prvi, mimobežni rotaciji albuma je jasno, da je bendu v aranžiranju kompozicij vse jasno. Poslužujejo se velikih izkušenj in pretanjene čuječnosti, kjer je dotik Sergeja Škofljanca v oblikovanju in formatiranju aranžmajev seveda jasno zaznaven preko celotnega albuma. Nikakor ne gre zaobiti prevajanja oziroma prepakiranja nekaterih prepoznavnih melodično ritmičnih figur pionirske hard rock vrednosti, kar so nekoč davno tega utemeljili veliki vzorniki članov zasedbe San Di Ego, kot so zasedbe Deep Purple, Uriah Heep, Whitesnake, Led Zeppelin, Bad Company, pa tudi Lynyrd Skynyrd. Ti nastavki kreativne navdahnjenosti so vključeni v ogrodje skladb na način, ki mu nikakor ne moreš očitati »plonkanja«, pač pa jemljejo ravno pravšnje odmerke ter jih imenitno prevajajo v jezik imenovan »San Di Ego rock'n'roll«. Ob srečanju z vsebino tega izdelka boste obvezno zastrigli z ušesi ljubitelji zasedb Šank rock, Wellblott, Chateau, Mary Rose, pa tudi Requiem v obdobju albumov »Zadnja molitev« in »Fallen Angel«. Muzikaličnost, sentiment in posledično samo vzdušje, tipično za tovrstne albume ustvarjene na slovenskih tleh, se prenašajo skozi dekade tudi na prvenec skupine San Di Ego, zato je smiselno vleči sorodstvene vezi s kratkoživo imenitnostjo zasedbe, kakršna je bila v drugi polovici osemdesetih na naših tleh Rdeči baron.
V poeziji so San Di Ego neposredni in brez dlake na jeziku. Celo več. Nekaj skladb je družbeno kritično angažiranih, kot je otvoritvena Izbrisani ter zaključna Zadnji cent, ki nosi enega najimpresivnejših refrenov albuma blagih sorodstvenih vezi riffovske filozofije evropskih hard rock zasedb a la Gotthard. Sicer pa je zgodba skupine San Di Ego predvsem šaljiva, optimistično naravnana, šegavo lucidna, pa tudi erotično ščemeča. Tako, kot se za slečeno rock 'n' roll recepturo zasedbe spodobi. Sočnost hedonističnih izpovedi dosega vrhunce v bluesrockovskem valcerju Pompin in tik za njo v nabrušeno zbadljivem rockerju Domina. Refrena skladbe Sonce je tam, kjer si ti in pravzaprav samega razvoja skladbe, ni težko povezati z načinom komponiranja kasnejših Uriah Heep, zlasti v eri izdaj albumov »Sea Of Light« ter »Sonic Origami«, ob tem pa skupina ni pozabila atmosferično kontrastirati osnovnega Sergejevega vokalnega formata z dodatnimi vokalnimi harmonijami. Na albumu ne gre nikakor zaobiti izredno posrečene priredbe Bee Gees klasike Stayin' Alive, ki je sama po sebi eden vrhuncev albuma »San Di Ego«. Prav v tej skladbi Sergej Škofljanec s svojo fenomenalno predstavo potrjuje, da velja za enega najboljših slovenskih hard rock in heavy metal vokalistov ta hip.
San Di Ego so glede na renome in reputacijo posameznikov kvarteta posneli pričakovan hard rock album, skovan po tipski recepturi, kot jo vdihuje v takšni situaciji geografski pečat bivanja na sončni strani Alp. Je soliden, previdno odmerjen in lep hard rock izdelek, ki ne prinaša »izgredov« eksperimentiranja, pač pa spretno reciklira in prevaja formo hard rock pionirstva v svoj glasbeni dosje. Glavnino izrazne pozornosti posveča sledenju melodični kompaktnosti in ekspozeju grabežljive adrenalinske naglice rock'n'roll prinicipa. "Vse v enem" zaokroža ugotovitev, da je "San Di Ego" kvaliteten slovenski hard rock album.
na vrh